Pripovedi o otrocih, ki doživljajo hude preizkušnje – od zapuščenosti in smrti staršev, naravnih nesreč, nasilja in nemoči do nesoglasij v družinah in šoli, a se vse iztečejo v ravnovesju in optimizmu ter novih začetkih. Zgodbe prežema sočutje, ki ga pisatelji polagajo v nas bralce. Knjiga (fikcije in hkrati fakcije – npr. tragedija s plinom, cunami …) nas napeljuje, da bi sočutje (za)živeli v realnosti. Besede (v leposlovju in zgodbah) zdravijo. Dotikajo se nas v našem bistvu (srcu) in nam dajejo možnost, da prek zgodb drugih ljudi odpremo svoje srce. Da zadihamo v lepoti, katarzi in spoštovanju vseh, ki so z nami na istem čolnu življenja. To JE terapija v zelo širokem (človeškem) pomenu, kajti ta svet potrebuje pogovor, stisk roke in sprejetje v sočutju ob knjigi, ki je pripomoček pri vpogledu vase. Mi vsi potrebujemo tovrstno terapijo v sodobni družbi. Literatura je lahko obliž, sočutna rama ali pa svetilnik v nevihti, ki nam pokaže in osvetli pot. Da bi (nekoč) postali tudi mi svetilniki drugim.
Sabina Burkeljca; Bukla 94