Romana Slučaji usode torej ne gre brati le v smeri ženskosvetniške in dekliškovzgojne povesti, po zgledu jurčičevskega ljubezenskega romana ali nemškega ženskega ljubezenskega romana, kakršne je svojčas pisala Eugenie Marlitt, temveč predvsem v smeri boja za razredni napredek. Malvina se povzpne od skrajnega družbenega dna do skrajnega vrha, pri čemer je pomenljivo, da avtorica ne kritizira tovrstnih hierarhičnih struktur, ki so bile v 19. stoletju še kako prisotne.
Pajkova se ne obrega ob način meščanskega in aristokratskega življenja, njen glavni očitek je le brezdelje in zdolgočasenost nekaterih njegovih pripadnikov, bolj ji gre za to, da bi se njena junakinja uveljavila in našla svoje mesto v njem. Ker si želi, da bi bilo to opravljeno na dostojanstven način in ne prek spletkarjenja, ji nadene moralističen kič, za katerega slutimo, kako zelo se je moral upirati sodobnikom, ki so prisegali na naturalizem, in naslednikom Pajkove, pripadnikom moderne.
– Gabriela Babnik
