O moralno dvolični družbi
Kate Summerscale
Sramota gospe Robinson
Zala, Ljubljana 2014, prevod Maja Ropret
Roman, ki ga je avtorica že drugič napisala po resničnih dogodkih in na podlagi arhivskih virov (za roman The Suspicions of Mr. Whicher, ki obravnava viktorijanski umor, je leta 2008 prejela nagrado Samuela Johnsona za stvarno literaturo), je tudi tokrat postavila v viktorijanski čas. Govori o odmevnem sodnem primeru iz leta 1858, ko je v Londonu Henry Robinson vložil zahtevo za ločitev od žene zaradi prešuštva na podlagi njenega intimnega dnevnika, v katerega je zapisovala svoja hrepenenja in čustva. Nastal je škandal, njenih dnevniških zapiskov pa niso brali samo sodniki in pravniki, temveč tudi javnost, saj so jih na svojih straneh objavljali vsi časniki.
Isabella Robinson je bila poročena ženska in mati treh otrok, ki se je zaljubila v deset let mlajšega zdravnika Lana. Bila je nesrečno poročena s Henryjem Robinsonom, podjetnikom, ki je imel ljubico in dva nezakonska otroka. Zanimal ga je le denar, medtem ko je sama hrepenela po intelektualnih vsebinah, razgovorih o filozofiji in poeziji. Vse to je delila z zdravnikom Lanom (odprl je modno zdravilišče s hidroterapijo), ki ga je obiskovala in je bil med pionirji homeopatije. Na enem od teh obiskov se je na sprehodu zgodil strasten poljub. »Dejala sem, kaj ko bi zapustila posest (kajti zrak je bil vroč in soparen) in ujela vetrič na griču. Polagoma sva se vzpela in jaz sem počíla v suhi praproti. Kaj je sledilo, ne bom izjavljala.«
Ali sta imela seksualni odnos ali ne, iz dnevnika ne izvemo. Leto kasneje (leta 1856), ko je zbolela, ga je našel mož, pobral otroke, jo zapustil in vložil zahtevo za ločitev. Bil je eden prvih primerov, ki so ga obravnavali po novem zakonu (Matrimonial Causes Act iz leta 1857, ki je omogočal ločitve tudi srednjemu razredu). Njeni odvetniki so jo branili kot seksualno obsedenko in nimfomanko, ki je v dnevnikih ustvarila svoj domišljijski in fantazijski svet. S tem zagovorom je rešila svojega ljubljenega, a zanjo je bila podoba nimfomanke še bolj sramotna, kot bi bila podoba prešuštnice.
Roman, ki je križanec med literaturo in zgodovino, sodi v zvrst tako imenovane nefikcijske, neleposlovne oziroma stvarne literature, ko avtorica v vlogi zgodovinarke pripoveduje zgodbo, kot bi pisala leposlovje. Ker so dejstva, izbrskana iz arhivov in časopisov, dolgočasna, jih oplemeniti z znanstvenimi ali medicinskimi (spo)znanji tistega časa, recimo o začetkih homeopatije in hidroterapije, prvih priročnikih o seksualnosti ipd. Kate Summerscale se poglobi v moralno dvoličen svet tedanje družbe, ko je ženska zaradi prešuštva izgubila otroke, moža in premoženje, mož pa je ostal zaradi istega dejanja nekaznovan. Njemu je bilo prešuštvo dopuščeno, žena pa se je lahko ločila le, če mu je dokazala seksualno ali fizično nasilje.
Knjiga je poslastica za ljubitelje zgodovinskega vpogleda v viktorijansko družbo, za ljubitelje stilistično izbrušene pripovedi in napete zgodbe pa je manj privlačno branje. Faktografska genealogija vseh akterjev in njihova družinska debla, križana s profesijami in karierami, usodami, zakoni in otroki, je pisana kot poročilo, ki izsuši bralčevo pozornost.
Maja Megla