MATEJ BOGATAJ
23. 1. 2015
Navidezni mir
Od prvega odstavka, v katerem možak na lovu opazuje ptiče in opazi nove lastnike hiše s preteklostjo v manjšem mestecu Gost nekje v Liki, vemo, da se okolje še ni povsem razorožilo. Vendar ni najemniški vojak, kot najprej pomislimo, temveč najemni gradbeni delavec.
Seveda se nam najprej zazdi, da je zahodnjakinjina odločitev za popis kolateralnih in drugih žrtev državljanske vojne in etničnega čiščenja na Hrvaškem drzna in presenetljiva. Fornova namreč izhaja iz Sierre Leone in njen oče je bil žrtev političnega nasilja, vendar je nekje zapisala, verjetno ob programu kreativnega pisanja, ki ga poučuje, da knjige nastajajo bodisi iz izkušnje ali pa iz radovednosti in skrivnosti, ki jih poskušamo razumeti.
Tisto, kar se je dogajalo v mestecu, pozicioniranem nekje med rojstnim mestom Nikole Tesle in obalo, natančneje v zaledju Zadra, je skrivnostno, vendar tudi folklorno; po obstreljevanju redne vojske, ki tabori v dolini zraven, začne narodna garda, paravojska, nabirati ljudi v šoli, sosedje medtem osvobodijo njihove preproge in belo tehniko, na pokopališču med tistimi, ki rečejo hleb in ne kruh, raznese granato in pravoslavna cerkev je zapuščena. Vendar Fornove ne zanima mesto v celoti, temveč se potopi v intimno zgodbo najemnika in njegovih. Seveda najbližjih, saj so zaradi stisnjenosti in majhnosti okolja vsi nagneteni in prepleteni. Še preveč.
Aminatta Forna
Djuro, pa tudi vsi drugi so odljudni in malo skrivnostni, trdi tipi. Več prikrivajo kot povejo. Več je neizrečenega kot razčiščenega. Ljubijo lov in se ne ustavijo samo pri divjadi. Z obnovo hiše s preteklostjo se postopoma razkrivajo skrivnosti izpred petnajstih let, takšne, ki bi lahko zanimale sodišče. Pa ga ne, ker vlada status quo, pat pozicija, v kateri sile v mestecu držijo druga drugo, kot permanentna grožnja; kot da ostanki prebivalstva ne bi imeli drugega poslanstva, kakor da zadržujejo drug drugega na kraju zločinov in si nabijajo slabo vest.
Fornova je nedvomno natančno proučila zadevo, od besed v ležečem tisku tipa burek ali karlovačko, ki naj bi pisanje lokalno obarvale, do prepričljivega poteka vojne v obalnem zaledju, stran od turističnih tokov. Predvsem zgodbo zagrabi še z drugega konca, pokaže, kako lahko plemensko in nacionalno ravsarijo (ne) razumejo ljudje od zunaj, v tem primeru Angleži, prepričani, da so v idiličnem kraju, skoraj izvornem raju. Ne vidijo, da so rože povsod zato, ker nihče ne orje zaradi min, da pod postanim mirom vse vre in da so naokoli nepokopani mrtveci. Napet roman, ki preskakuje iz zgodovine v intimo in kaže, da se nekatere stvari niso in ne bodo spremenile. Ker so nerešljive in tiktakajo pod neprebojno povrhnjico in videzi.