Sabina Burkeljca
BUKLA 107-108
Ko sem prebrala to močno zgodbo, me je zamikalo, da bi jo prebrala ponovno. Knjige, ki nas izzivajo z najbolj elementarnimi vprašanji, denimo.: »Zakaj se je to zgodilo ali zakaj je glavni protagonist ravnal tako, kot je?«, in kadar so napisane z »dobro pisavo«, so brez dvoma vredne tega. Ko preberemo zadnji stavek v knjigi, se v nas začne pisati naše nadaljevanje. Nič nenavadnega, da je roman preveden že v 22 jezikov. Pisatelj nam odpre pogled v manjše norveško mesto, kjer prebivalci poznajo drug drugega in živijo običajna življenja, če kaj takega kot »običajno življenje« sploh obstaja. Kot se izkaže tudi v tej zgodbi, očitno ne. Ne bom izdala osnovnega zapleta zgodbe, da bralec ne bo prikrajšan za bralski užitek, naj povem le to, da se bo zagotovo dotaknil lastnega samoizpraševanja, da bo pobiral v predpasnik svoje delce, da ga bo zgodba spremenila, no, le če bo odprt zanjo, kajti ona zanj je.