Marsikdo je ob zadnjih burnih razpravah o otrocih s posebnimi potrebami in financiranju njihovega izobraževanja pomislil: “Joj, koliko besed o pomoči posebnim otrokom. Naj se rajši več ukvarjajo z nadarjenimi, bo večja korist …” Tudi v meni se je kdaj naselila podobna misel.
Naključje ali usoda – ne vem, kaj je bilo, vi pa izberite tisto, v kar verjamete – ravno v tem času me je v knjižnici “našla” knjiga pisateljice Sally Gardner Črviva luna. Res čudovito branje, iskreno priporočam vsem, tudi tistim (baje, da vas je 41 odstotkov!), ki letno ne preberete niti ene knjige. Potem ko sem do konca užil vseh 100 poglavij knjige (ne se ustrašiti: to so bolj poglavjica kot poglavja, saj so v povprečju dolga dve strani, nekatera pa samo sedem vrstic), sem se lotil še spremne besede (priporočilo: nikar zmeraj ne prezrite spremnih besed, včasih so prav zanimive). In kaj je v tej tako posebnega – in kar naj bi imelo zvezo s sestavkom o otrocih s posebnimi potrebami? Tole med drugim piše avtorica spremne besede o pisateljici Sally Gardner Sabina Burkeljca:
“Sally Gardner so že zgodaj v otroštvu dali nalepko ‘neučljiva’, brati se je naučila šele, ko je imela štirinajst let. Danes je ena najbolj cenjenih angleških mladinskih avtoric, njene knjige so nagrajene in prevajane v tuje jezike. /…/ Sally tako daje upanje slehernemu ‘drugačnemu’ otroku. /…/ Sally so poslali v šolo za zaostale otroke (sama pravi, da je bil to neke vrste zapor), ker v tistih časih še ni bilo šol, ki bi sprejemale otroke s tovrstnimi težavami. Spominja se nekega dne, ko po nobenega otroka ni prišel starš, ponjo pa je prišel očim in takrat je vedela, da je ljubljena in rešena, niso ji vzeli upanja. /…/ Sally so nekoč, že kot znano pisateljico, prosili za govor na posebnem dnevu na neki šoli, kjer so podeljevali nagrade. Vedela je, kaj pomeni to, da nikdar nisi dobil v šoli nagrade, kljub velikanskemu trudu, ki si ga vložil v delo, zato je imela govor za ‘luzerje’, kajti sama dobro ve, kako se počuti otrok, ki le nemo sedi in opazuje svoje vrstnike, ki pobirajo nagrade.” (Sally Gardner: Črviva luna. Hlebce, Založba Zala 2014, str. 174–175.
Še zdaj mislite, da je treba ob omembi otrok s posebnimi potrebami omalovažujoče zamahniti z roko? Potem ko boste prebrali Črvivo luno, boste mislili drugače …
