Dva viteza morata na ukaz kralja do večera rešiti in pripeljati domov princesko, saj jo je verjetno že spet hopsnil zmaj? Kralju ne moreta odreči želje, čeprav bi vitez Roženkravt veliko raje v miru občudoval svoje nove škorenjce z leopardjim vzorcem in čeprav je vitez Netresk nesrečen, ker se v svoji opravi kar naprej zaletava, spotika in pada. Odpravita se na drzno pot. Ko končno prideta do zmajevega brloga, viteza naletita na nenavadnega Silaka in nato skoraj ne spoznata princeske. Našminkala se je zeleno in oblekla v novo oblekico. Predvsem pa noče domov. Pravi naj povesta očetu, da je en star težak …
Pripoved norveškega pisatelja Bjørna F. Rørvika (1964), ki je znan po duhovitem jeziku in šaljivih zgodbah, spodbuja k iskanju alternativnih rešitev, ki so dobre za vse vpletene. Jasno pove, da marsikaj ni tako, kot si mislimo, zato je bolje opustiti predsodke. Večkrat nagrajeni pisec smešno obrača na glavo vse, kar bralec pričakuje, saj ne govori o velikih viteških podvigih, a vendar občudujemo pogum dveh vrlih vitezov, pa tudi princeske in zmaja.
Režiserka Ivana Djilas pravi: »Čas je za ne-narcisoidne pravljice. Lahko je režirati boj dobrega in zla. Lahko je ustvariti junaka, ki premaga zmaja in reši princeso. Ampak, kaj pa, če v življenju ni tako?«
V uprizoritvi (kot že v zgodbi) Dva vrla viteza stvari ne bodo, kot se zdijo na prvi pogled. Zmaji ne bodo nujno strašni. Vitezi ne bodo nujno spretni in možati. Starši ne bodo nujno skrbni in predani. Princese ne bodo nujno mile in ubogljive. Saj tudi otroci niso nujno nebogljeni in potrebni naše pomoči.
Ustvarjalci ne želijo otroke prepričevati, da je edini izhod iz nevarnosti, počakati namišljenega super-junaka? Tistega z največjim orožjem? Ali nadnaravnimi sposobnostmi? Menijo, da je čas, da nehamo otroke prepričevati v kulte osebnosti. Začeti jih je potrebno učiti, da je vse kar potrebujejo za preživetje na tem svetu, že v njih samih. Saj ne zmagujemo sami, ampak v skupinah. In ni super-rešitev, ampak so kompromisi. Zadovoljni smo, ko so tudi drugi zadovoljni, ne pa le, ko dobimo, kar si sami želimo. Ustvarjalci menijo, da je ustvarjanje vezi med pravljicami in realnostjo, ki jo otroci živijo, resna naloga gledališča. Zato bo uprizoritev otrokom sporočala, da je svet večplasten, da je kompliciran, včasih zmeden, a vse bolj barvit in disco.
Premiera: 19. oktober 2023, Veliki oder
Ivana Djilas, gledališka režiserka za otroke in odrasle, publicistka in še mnogo tega, je diplomirala iz režije na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, podiplomski študij pa opravila na AGRFT v Ljubljani. Večji del svoje gledališke kariere deluje v slovenskem gledališču, kjer je zrežirala že okrog osemdeset uprizoritev. Za osnovo je jemala od sodobnih in klasičnih dramskih del do romanov, kratkih zgodb, pesmi, slikanic, stripov, kolumn iz časopisov in celo znanstvenih tekstov. Njene žanrsko različne uprizoritve so pogosto polne prepletanj z lutkovnimi tehnikami, videom in živo glasbo. Za svoje lutkovne uprizoritve, tudi tiste, ki jih je režirala v LGL, je bila večkrat nagrajena. Poleg omenjenega je bila vpisana na doktorat na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer Edukacijske vede, piše članke in sodeluje na znanstvenih konferencah. Uredila je zbirko esejev Odraščajoča publika – osem esejev o vlogi gledališča za otroke in mladino v sodobni družbi, leta 2017 je pri založbi Mladinska knjiga izšel njen roman Hiša, jeseni 2022 pa A si lahko vsaj enkrat tiho.
Bjørn F. Rørvik (1964) je znan po duhovitem jeziku, šaljivih zgodbah, ki navdušujejo najmlajše, njihove starše in tudi strokovno javnost, zato je za svoja dela že večkrat prejel najvišja norveška priznanja in nagrade.