Tom Percival (1977) je danes eden izmed najbolj priljubljenih in uveljavljenih avtorjev (piscev in ilustratorjev) slikanic doma, v Angliji, in v svetu. Ustvarja nenehno, objavlja v najrazličnejših založbah, za svoja dela je bil že tudi nominiran za ugledno nagrado Greenaway Medal.
Tom Percival je o sebi in knjigah zapisal:
Moj prvi spomin je pogled na omarico v prikolici. Tega tedaj nisem vedel, a tista prikolica na podeželju južnega Shropshira v Angliji je za naslednjih šest let postala moj dom. Prikolica je bila stara, in ko si zaprl vrata, so votlo, nadležno zaškripala. Tam nismo imeli televizije, nismo bili priključeni na električno omrežje in na stenah smo imeli plinske svetilke, ki smo jih prižigali z vžigalicami. Pitno vodo smo zajemali iz studenca na vrtu, kar je bilo vse lepo in prav, dokler v njem nekega dne nismo našli mrtve žabe.
V prikolici sem si delil sobico s starejšim bratom in še vedno imam pred očmi tisti led, ki se je ob hladnih zimskih jutrih lesketal na kovinskih posteljnih okvirjih. Na vrhuncu zime smo prav zares zmrzovali.
Zakaj smo tako živeli? Na kratko, ker smo bili revni.
Čeprav nam je primanjkovalo denarja in čeprav smo nosili oblačila iz druge roke in ponošene čevlje, pa sem imel nečesa v izobilju – ljubezni in knjig.
V bližini se je ustavljala potujoča knjižnica. Z rožnato izkaznico v roki sem se sprehodil do tja in DOBIL toliko knjig, kolikor sem jih hotel. A nimajo vsi ljudje take sreče. Nekateri nimajo dostopa do knjižne rešilne bilke in do takih lepot in čudes podeželja, v kakršnih sem lahko kot otrok užival po mili volji.
Nekateri niso deležni ljubezni.
Zato sem hotel napisati Izabelino zgodbo. Danes v Veliki Britaniji v revščini živi več kot štiri milijone otrok. To pomeni več kot štiri milijone otrok, ki se ne morejo do sitega najesti, ki jih zebe in so utrujeni, nimajo šolskih potrebščin, nimajo enakih možnosti in priložnosti kot vsi drugi. Ti otroci pogosto ostanejo spregledani, zato sem se v tej zgodbi hotel poigrati s pojmom nevidnosti.
Revščina seveda ni edino, zaradi česar družba posameznike namerno prezre in jim na različne načine sporoča »ne spadaš sem«.
Temu sem se hotel zoperstaviti. Hotel sem reči: »Ja, spadaš sem.«
Vsi spadamo sem.