Zgodba o malem starem možu (Avtorica Barbro Lindgren, ilustratorka Eva Eriksson, prevedla Danni Stražar)

Zgodba o malem starem možu je slikanica, zgodbo je napisala Barbro Lindgren, švedska pisateljica, ilustrirala pa švedska ilustratorka Eva Eriksson.

Slikanica sodi med bisere, med izjemne in večne zgodbe, med klasike švedske in svetovne mladinske literature, prvič je bila namreč objavljena leta 1979.

Objavila jo je švedska založba Rabén & Sjögren, ki še danes velja za eno najuglednejših, v njej je delala Astrid Lindgren, ki jo pozna ves svet po nesmrtni Piki Nogavički.

Ponovno in z novo naslovnico, čeprav z isto ilustratorko, jo je izdala založba Karneval förlag leta 2010.

Zgodba je prevedena v več jezikov, nemškega, ruskega, danskega, poljskega, japonskega, italijanskega in druge. V slovenski jezik jo je prevedla Danni Stražar 2021, istega leta jo je objavila Založba Zala.

 1. Predstavitev Zgodbe o malem starem možu na hrbtni strani slikanice

Zgodba o malem starem možu je večna zgodba o osamljenosti in prijateljstvu. O žalosti in veselju.

Mali stari mož je zelo osamljen gospod. Hrepeni po prijateljstvu, a se nihče ne zmeni zanj.

Ko nekega dne spet potrt sedi na stopnicah, mu prijazen kuža položi smrček v dlan. Mali stari mož je neizmerno vesel. Končno je dobil prijatelja!

Ne mine dolgo, ko ju na sprehodu sreča deklica, ki očara psa in pes njo.

Stari gospod se razžalosti. Bo spet sam in pozabljen od vsega sveta? Ali bo le našel svoj srečni kotiček pod nebom?

So prijateljstva, ki so trdna, in so ljudje in živali, ki so zvesti in ki premorejo ljubezen in sočutje.

Osrednja tematika

Osrednja tema zgodbe je osamljenost.

Osamljenost je ena najširših tematik v literaturi za bralce vse starosti, kar ni čudno, z osamljenostjo se srečujemo v vseh življenjskih obdobjih, otroštvu, najstništvu, odraslosti in starosti. V vsakem po svoje.

V mladinski književnosti jo srečamo neštetokrat.

Po navadi osamljenosti botrujejo zapuščenost, drugačnost, izgube. Biti drugačen in najti prijatelje je izziv v vsakem življenjskem obdobju. Otrokom naj bi pomagali odrasli, seveda ne v življenju ne v literature ni vedno tako. V odraslem in ostarelem obdobju je še težje. Nikogar ni več, ki bi bil odgovoren do odraslega človeka. Ali pa smo vsi? Da smo, nam narekuje moralni občutek, moralni kompas, ki ga žal velikokrat odrasli izgubimo. Zato ni čudno, da si osamljeni pomagajo prav z družbo živali, hišnih ljubljenčkov in včasih z družbo vnukov, če jih seveda imajo in če živijo v njihovi bližini.

Že Pika Nogavička ni nič drugega kot zelo osamljena deklica, z mamo nad oblaki, z očetom, ki kraljuje v daljni deželi. K sreči v soseščini vile najde Tomaža in Anico, prijatelja. In seveda gospoda Ficka in celo konja. Zvečer pa gre sama v posteljo, se sama pokrije in si sama poje uspavanke.

Osamljeni so junaki Charlesa Dickensa, Marka Twaina (njegov Huckleberry Finn se počuti na čase tako osamljenega, da bi najraje umrl), osamljene najdemo v zgodbah Charlesa Dickensa, v Grimmovih pravljicah, Andersenovih in vseh ljudskih pravljicah tega sveta. Slovenske niso nobena izjema, Peter Klepec, Desetnica … V mnogih pravljicah, zlasti starejših je osamljenost povezana z revščino ali starostjo ali kar obojim. Prav tako z izgubo staršev, doma, vsakršne varnosti. V modernejših so otroci osamljeni zaradi prezaposlenosti staršev (znamenita je Kit v nevihti Benjija Daviesa) ali lastne drugačnosti (bolezen, priseljenost ali kakršnikoli izstopajoči značajski posebnosti), zaradi katere jih odrivajo vrstniki.

2. Branje zgodbe z mladimi

Naslov zgodbe

Vredno se je ustaviti že pri naslovu. Zakaj ni naslov Zgodba o majhnem starčku? Zakaj je Zgodba o majhnem starem možu?

Naslov z naslovno ilustracijo moža nam že marsikaj razkrivata: v središču zgodbe je gospod, je starejši, ni pa še starec, vendar je resnično za odraslega človeka majhne rasti.

Mogoče nas naslov opozarja, da gospodova največja težava ni starost, ampak majhnost. Majhen odrasel gospod. Malo drugačen, kar je marsikdaj zelo težko.

Začetek zgodbe

»Nekoč je živel majhen star mož. Bil je zelo osamljen, majhen star

gospod. Nihče se ni zmenil zanj, čeprav je bil izjemno prijazen.

Vsem se je zdel premajhen. Zdelo se jim je tudi, da je skrajno

neumen. In da ima pregrd klobuk.«

Kako gospoda predstavi avtorica?

S pridevniki: majhen, star, osamljen, prijazen …

Izvemo torej, da je bil ne le majhen in star, ampak tudi osamljen. Čeprav je bil prijazen.

  • Kakšen se je zdel drugim?
  • Se je gospod rad sprehajal?
  • Kako je ravnal ob srečanju drugih ljudi, kako so se odzivali na  njegove pozdrave, na njegovo bližino?
  • Kako so se drugi vedli do njega? Kaj menite, zakaj?
  • Se vam zdi čudno, da je bil osamljen?
  • Kaj sploh pomeni, da se počutiš osamljenega?
  • Se vi kdaj? Zakaj?
  • Je bil mali mož zato žalosten? Poiščite ilustracijo, ki govori o njegovi žalosti? Preberite, kaj piše pod njo?

 

Nadaljevanje zgodbe

  • Kako bi vi ravnali, če bi se tako počutili? Bi skušali kaj spremeniti?
  • Kako je ravnal mali mož? Česa se je domislil? Se vam  zdi ideja pametna? Je z njo privabil koga? Je našel prijatelja?

 Pes

»Deseto noč je bil stari mož že tako utrujen, da je za hip

zadremal. Takrat pa …

… ga je prebudil mrzel smrček v dlani. Zraven njega je sedel

velik kuža s čudovito zavitim repom.

Veliki kuža ga je nadvse prijazno pogledal in mu svojo težko

glavo položil na ramo.«

  • Kaj se je zgodilo deseto noč?
  • Je našel prijatelja ali kar prijatelj njega?
  • Kakšen je bil pes, ki jo je mali
  • mu je položil smrček v dlan?
  • Kako ga je mož sprejel?
  • Kako so moža zdaj sprejemali drugi?
  • Je pes možu spremenil življenje, ga je osrečeval? Kaj pa mož psa?

Deklica 

  • Kdaj mali mož in veliki pes srečata deklico? Kakšna je? Kako se jima pridruži? Se je mali mož razveseli? O čem vse razmišlja ob njeni družbi?
  • Kaj menite, zakaj razmišlja takole: »Kuža me nima več rad, je pomislil. Raje ima deklico. Kajti deklica je majhna in prisrčna, jaz pa sem majhen in grd!«
  • Zakaj o sebi meni, da je majhen in grd? Zakaj kar odtava in joka?

Konec zgodbe

  • Kako se zgodba konča?
  • Kaj menite, potrebujejo drug drugega? Zakaj?

O čem govori zgodba (tematika)?

 Osamljenost

  • Je osamljen samo gospod? Kaj pa pes? Je imel koga, ki bi pazil nanj, ga sprehajal, dokler ni našel prijaznega moža?
  • Kaj mislite o deklici? Je imela veliko prijateljic in prijateljev? Kako bi jo predstavili?

 Narava 

  • Se zgodba dogaja v enem ali več letnih časih? Se z letnimi časi spreminja moževo življenje?
  • Zakaj so velikokrat kosi? Kdaj? Kako razumete njihovo vlogo v zgodbi?
  • Kaj pa drevesa in tulipani?
  • Kdaj se kosi vrnejo, kdaj se razcvetijo prav vsi tulipani? Kako se takrat počuti mož? Kako pes? In kako deklica? 

Žalost, veselje

  • Kaj žalosti malega moža? Kdaj je vesel? Kaj pa deklica? Je kdaj žalostna? In kuža –  kdaj je žalosten, kdaj vesel?
  • Kaj je vas v zgodbi žalostilo, kaj vas je razveseljevalo? 

Sočutje, usmiljenje 

  • Pravimo, da  Zgodba o malem strem možu govori tudi o sočutju. Kaj je sočutje? Je isto kot usmiljenje? Ste sočutni? Kdaj, kaj menite? Ste kdaj usmiljeni? Kdaj, do koga, zakaj?
  • Ste sami kdaj začutili sočutje drugih? 

Zgodba govori seveda o prijateljstvu.

To nazadnje odžene osamljenost in prinese zadovoljstvo, veselje, srečo.

  • Imate prijatelje? Kaj vam pomenijo? Kaj vam pomeni prijateljstvo? 

Ilustracije

  • Izberite zabavne ilustracije. Katere so? Katere dele zgodbe pripovedujejo? Kako se v teh delih počuti mož?
  • Poiščite žalostne ilustracije. Kdaj nastopijo, o čem govorijo?
  • Kaj pa vesele, razposajene?
  • Katera ilustracija vam je najljubša? Zakaj? 

Imena 

  • Imajo mali mož, deklica in pes imena? Nimajo? Zakaj mislite, da ne? 

Števila 

  • O pravljičnih številih verjetno veste že veliko. Katera poznate? V katerih pravljicah ste jih srečali? Kaj pomenijo?
  • Kaj pa v Zgodbi o malem starem možu? Najdete števila? Kako si jih razlagate.

 

3. O pisateljici Barbro Lindgren

 Švedska pisateljica Barbro Lindgren (1937) s svojevrstnim jezikom, polnim humorja in topline, največkrat pripoveduje zgodbe najmlajšim. Sama pravi, da navdih zanje črpa iz resničnosti. Mladim, ki berejo njene knjige v švedščini ali v številnih prevodih v različnih deželah tega sveta, odpira oči in srce za svet okrog sebe, za ljudi, ki so velikokrat osamljeni in odrinjeni, prav tako za živali, ki so včasih prepuščene ljudem na milost in nemilost. Sočutje postavlja v središče človečnosti. Brez sočutja do vseh bitij, ki preživljajo težke čase, naše bivanje ni prav dosti vredno.

Pisateljico so od nekdaj zanimale mnoge stvari: glasba, risanje, literatura in narava. Pisati je začela, ko je bila še otrok, pozneje je eno svojih prvih del poslala Astrid Lindgren, pisateljici Pike Nogavičke in tedanji urednici ugledne švedske založbe. Astrid Lindgren, ki ni v nikakršnem sorodstvu s pisateljico Barbro, kot bi kdo pomislil ob njunem priimku, ji je spodbudno odpisala. V pismu ji je natrosila še kup nasvetov, kako naj piše in vztraja. In Barbro je vztrajala.
Napisala je okoli 100 knjig, njena dela pa so prevedena v več kot 30 jezikov.
Z Zgodbo o malem starem možu jo prvič predstavljamo slovenskim bralkam in bralcem.

Pisateljica, ki je »na novo iznašla literaturo za najmlajše«, je dobitnica
mnogih nagrad, tudi najuglednejše, nagrade ALMA za svoj življenjski opus.

Ob prejetju nagrade ALMA: https://www.youtube.com/watch?v=_R2ytueCgsY   in https://astridlindgrenmemorialaward.wordpress.com/2014/06/

O sebi nam je pisateljica zaupala: 

Sama sem se vedno počutila osamljeno in drugačno (čeprav to morda ni zelo opazno), zato sem vedno iskala drugačne ljudi. Sem velika prijateljica živali in trpim, ker se toliko živalim tako zelo slabo godi. V svojem življenju sem imela tri pse; bulterierko Roso (o kateri sem pisala v svojih knjigah, v treh knjigah za odrasle in v treh slikanicah). Zdaj sem stara in se ne počutim pretirano dobro, zato psa ne morem imeti. Tretjega psa, bulterierja Musseja, sem pred leti morala oddati prijateljema, ki obožujeta živali in imata doma ravno tako razmetano, kot si psi želijo! Zdaj je tam in se veliko bolj zabava, kot se je pri meni. 

Ko smo jo vprašali prav po Zgodbi o starem malem možu, o sočutju pa je povedala:

Vedno sem močno čutila s tistimi, ki jim je bilo težko, in verjetno je to tisto, kar vedno prežema vse, kar napišem. Sočutje je verjetno najpomembnejše, kar potrebuješ kot človek, tudi do živali!

Še zanimivost in nasveti

Ste vedeli, da je Barbro Lindgren svoj prvi rokopis poslala na založbo, iz uredništva, v katerem so rokopis zavrnili, pa je dobila pismo takratne urednice, pisateljice Pike Nogavičke, Astrid Lindgren, njeno pismo je bilo odklonilno, ampak prijazno, spodbudno in polno nasvetov, na primer:

“… Če bi se resnično potrudili, bi lahko knjigo predelali in ponudili nekaj res privlačnega. /…/Lahko vam dam le nekaj smernic. Najprej ne toliko epizod in ne toliko likov, ki bi jih bralec  komaj povohal. Vsako poglavje bi moralo biti bolj ali manj samostojen roman s trdnim jedrom. Pretvarjajte se, da ste dobili nalogo, da napišete popoln in podroben opis, kako je Mats nekoč zbežal k babici, ali je vsaj tako mislil … To bi se spremenilo v vrsto romana, o katerem govorim. Enako kot pri prodaji Lill-Fia. Pretvarjajte se, da je vaša naloga, da o tem pišete – in samo to – še naprej, dokler ne začutite, da se napetost kopiči, kot je treba, in da bralca  drži do konca.“

Nazadnje ji napiše, naj se prijavi s popravljenim delom na njihov razpis, se ji opraviči, da njen namen res ni bil, da bi jo spravila ob pogum, prej nasprotno!

Kot vidimo – za pisanje je nadarjenost skoraj nujna, delo, trdo delo, pridno sedenje, popravljanje lastne zgodbe, razmišljanje in spet pisanje pa še toliko bolj.

Srečno, bralke in bralci!

Srečno, ustvarjalke in ustvarjalci!

Založba Zala

 


Povezane knjige: