Roddy Doyle: Divjina (prevod Tina Mahkota)
O romanu na kratko:
Desetletni Tom in dvanajstletni Johnny se z mamo odpravita na pustolovske počitnice na Finsko, na zimski safari s sanmi in haskiji. Pustolovščina se kmalu spremeni v iskanje mame sredi prostranih zasneženih finskih gozdov. V divji boj za preživetje.
Medtem pa se doma, v Dublinu, njuna osemnajstletna polsestra Gráinne pripravlja, da končno sreča in spozna (biološko) mamo. Uporniška in polna pričakovanj jo čaka. Mamo, ki jo je zapustila kot otroka. Zakaj? Kdo sploh je njena mama? Kdo je Gráinne sama? Kam spada?
Fanta, dekle, starši, vsi iščejo pot iz divjine, pot do najbližjih, ljubljenih in sebe.
Vsem divje bije srce.
Divje utripljeta tudi spretno prepleteni zgodbi, fantovska sredi prostranstev Laponske na severu Finske, dekliška sredi mesta Dublin na Irskem, ki pa sta vendarle ena sama – zgodba odraščanja, iskanja in utripanja srca.
O avtorju:
Roddy Doyle (1958) je irski avtor, rojen v Dublinu, kjer živi in ustvarja še danes.
V Dublinu se dogaja tudi Super! in še mnoga njegova dela, ki največkrat pripovedujejo zgodbe – grenke in sladke – o prigodah, stiskah in radostih povsem običajnih ljudi. S svojo neposrednostjo, posluhom za pogovorni jezik in velikodušnim humorjem nadvse uspešno prečijo jezikovne in kulturne meje, zato je Roddy Doyle eden najbolj znanih in prevajanih sodobnih irskih piscev.
Roddy Doyle nenehno snuje in ustvarja, nagovarja in vabi k branju. Piše romane, kratke zgodbe za odrasle, mladino in otroke, pa tudi drame in filmske scenarije.
Izjemen pisec je prejemnik številnih uglednih nagrad (med njimi Bookerjevo nagrado, 1993, in nagrado Irska knjiga leta za otroke, 2008). Pri nas ga poznamo po romanih, ki ju je tako kot Super! prevedla Tina Mahkota: Paddy Clarke, ha ha ha in Ženska, ki se je zaletela v vrata.
Roddy Doyle je tudi soustanovitelj centra Fighting Words, kjer znani pisatelji opogumljajo dublinske mlade, celo najmlajše, da lahko brez zadržkov in z veliko spodbude ustvarjajo svoje zgodbe, stripe in igre. In mogoče s kakšnim izrečenim, zapisanim Super! ali Juhu! preženejo marsikateri strah.
O prevajalki:
Tina Mahkota (1963) je svobodna prevajalka, njeno delo pa je sinonim za kakovost. Poučuje tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in na Filozofski fakulteti.
Njen obsežen prevajalski opus zajema več kot 300 prevodov. Po večini gre za prevode irskih, ki so ji tudi najbolj ljubi, ter škotskih in britanskih avtorjev. Prevodi iz nemščine so večinoma otroške in mladinske knjige.
Od leta 2004 je konzultantka mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Leta 2007 je bila članica žirije za nagrado Kristal Vilenice. Leta 2008 je bila članica strokovne žirije za najboljšega igralca v sezoni 2007/2008 v skupnem projektu Za zaveso SLG Celje in NT RC. Dva mandata je bila tudi članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.
Številne uprizoritve, pri katerih je sodelovala kot prevajalka, so bile nagrajene na slovenskih in mednarodnih gledaliških festivalih. Leta 2010 je na festivalu Borštnikovo srečanje prejela nagrado Dominika Smoleta za prevod in jezikovno adaptacijo drame Od blizu Patricka Marberja, leta 2013 pa Sovretovo nagrado za prevod Dublinčanov Jamesa Joycea.
Roman Barjanski otrok (2014) irske avtorice Siobhan Dowd je leta 2015 prejel priznanje zlata hruška za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo. Zlata hruška je znak kakovosti otroških in mladinskih knjig. Mednarodna zveza za mladinsko književnost – IBBY (International Board on Books for Young People) pa je Tino Mahkota zaradi tega odličnega prevoda uvrstil na IBBY častno list 2016, podeljene na 35. kongresu IBBY v Aucklandu avgusta 2016.
BRANJE DIVJINE
Odlomek iz knjige
Ti psi niso navadni psi. Ti psi so sodelavci. Morali so varčevati z energijo, zato niso dirjali. Samo na začetku so se malo zaganjali, da so se sani sploh premaknile. Potem so se umirili. Rock, njihov vodja, jih ni ne gledal ne tulil. A ko je on upočasnil tek, so ga tudi vsi ostali.
In v tem je bila vsa skrivnost. Sploh se niso ustavili. Tekli so kot nori. Ko je Johnny pogledal na stran, je videl samo megleno belino, in to je bilo kar malo strašno.
- Kaj je za vas divjina? Kaj pripisujemo kraju, ki mu rečemo divjina: skrivnostnost, čarobnost, nevarnost?
Divjina je naravno okolje na Zemlji, ki ni bila bistveno spremenjena zaradi človeške dejavnosti. Lahko se opredeli tudi kot: »Najbolj nedotaknjena, divje naravna območja brez motenj na našem planetu, tisti, zadnji res divji kraji, ki jih ljudje ne nadzirajo in niso obremenjeni s cestami, cevovodi ali drugo industrijsko infrastrukturo«. (Iz Wikipedije)
ZAKAJ BI ŠLI V »DIVJINO«? Zaradi pustolovščine? Kaj je pustolovščina? Je to siljenje v nevarnosti, da ti gredo lasje pokonci? Premagovanje nevarnosti in občutek moči nad naravo, nad sabo? Da ti niti za trenutek ni dolgčas.
- Kateri kraj bi označili s tem samostalnikom?
- Si pragozd ob Amaconki s kačami, pajki, nenavadnim rastlinjem in življenjem, zasluži to oznako?
- Kaj pa puščava Kalahari, Sahara; puščava Gobi mogoče?
- In divji mrzli sever Laponske?
- Si predstavljate sneg do ušes, mraz, da ti šklepetajo zobje, da ti zaledeni sapa …
- Na koga se v divjini lahko zanesete? Kaj lahko tam jeste? Jelene? Zajce? Mrože?
- Kdo jih zna uloviti?
- Če ne znamo, kaj se zgodi?
- Če nimamo ustrezne obleke?
- Če si ne znamo zgraditi zavetišča? Da preživimo noč?
- Bi šli tja na počitnice?
- Če bi vas tam čakali vodiči, na katere bi se lahko zanesli? Potem bi bilo celo zanimivo.
- S kom bi šli na take zanimive počitnice: z očetom, z mamo?
- Bi vi šli v akcijo, da bi rešili svojo mamo, če bi se znašli v podobni situaciji, da ni druge pomoči.
V romanu Divjina mati Sandra odpelje svoja dva sinova (10-letnega Toma in 12-letnega Johnnyja) v divjino na sever Finske.
Odlomek iz romana:
»Tam, kamor gremo kmalu, fanta, ne bo dežja,« je rekla.
Zanimivo.
»Samo sneg.«
Zelo zanimivo.
Nato jima je povedala, kaj je počela opoldne
med odmorom za malico. Menda je šla slučajno
mimo potovalne agencije, kjer je njeno pozornost
pritegnilo nekaj svetlečega v izložbi. Ustavila se je
in si ogledala. V izložbi je bil hribček iz umetnega
snega, po katerem se je na smučeh spuščal plišast
medved. Reklama za zimske počitnice.
»Res bedasto,« jima je rekla. »Ubogi medo z absolutno
preveliko čelado na glavi, pa še smuči je
imel obrnjene s konicami nazaj. Ampak sem vseeno
stopila noter in nam rezervirala počitnice.«
»Kje?« je vprašal Johnny.
»Na Finskem.«
Fantoma se je utrgalo. Tom je stekel na hodnik
in po stopnicah gor, skočil na posteljo in nazaj dol.
»Kje je Finska?« je vprašal.
Iz Johnnyjeve šolske torbe so privlekli atlas in
poiskali Finsko. Mama jima je kazala, kje bojo potovali.
S prstom je šla iz Dublina čez Irsko morje.
»Najprej bomo leteli v Manchester,« je rekla.
Prst se ji je ustavil v Manchestru in šel naprej
proti severu.
»Potem pa v Helsinke.«
Helsinki! Sliši se super, sta pomislila.
»Helsinki! Helsinki!«
Dregala sta se in smejala.
»Potem pa,« je rekla mama, »bomo še enkrat
presedli in leteli še bolj na sever.«
Prst se ji je ustavil visoko nad Helsinki.
»V kraj, ki ga ni na zemljevidu,« je rekla.
»Zakaj ne?« je vprašal Tom.
»Ker je najbrž premajhen,« je rekel Johnny.
»Točno to,« je rekla mama.
»Kako se imenuje?«
»Se ne spomnim zdaj,« je rekla. »Prospekt sem
pa pozabila v službi. Na slikah je krasen.«
»Kdaj gremo?« je vprašal Johnny.
»Čez dva tedna,« je rekla mama.
»Hudo,« je rekel Tom.
»Ampak takrat imava še pouk,« je rekel Johnny.
Takoj je izračunal. Zdaj so sredi novembra.
Plus dva tedna pa bo začetek decembra. Do božičnih
počitnic bojo še vedno trije tedni.
»Vidva ne,« je rekla mama. »Sem že poklicala
gospo Ford.«
Gospa Ford je bila ravnateljica. Johnny je bil v
šestem razredu, Tom pa v petem.
»Rekla je, da se nagiba k temu, da bi moji prošnji
ugodila, ker bo to dobra učna izkušnja, in to
za oba.«
»Se pravi, da lahko greva?« je vprašal Johnny.
»Ja,« je prikimala mama. »Kar pojdite, je rekla
ravnateljica, pa kakšno darilo mi prinesite.«
In to je bilo to. Na Finsko gresta.
»Ku-ul!«
Fanta sta navdušena nad čarobnimi gozdovi. Vodiča se jima zdita pravi korenini, ki zmoreta in znata vse, kar mora vedeti človek, da preživi v surovih pogojih, daleč na severu, daleč od civilizacije. Skupino turistov odpeljeta na saneh s haskiji, otroka vozita na saneh, ker so otroci potrebni posebnega varstva in odrasli so zanje odgovorni. V divjini turistom skuhata kavo, saj brez (vsaj drobca) civilizacijskih pridobitev in razvad turisti ne bi bili zadovoljni. Pokažeta jim, kako se zakuri ogenj. Kako so njuni predniki zakurili ogenj …
Potem pa se zgodi, da na daljši poti do neke koče sredi gozdov, njune matere zvečer ni v kočo. Vodiča se jo odpravita iskat z motornimi sanmi, saj se očitno nanje bolj zaneseta, kot na sani s haskiji, ki so jih uporabljali njuni predniki. Ko se vrneta, otroka pomirita tako, da jima povesta, da bodo v reševalno akcijo vključili helikopter in reševalno ekipo. Ta ima najbrž povezavo s satelitom in sploh ni treba skrbeti, da mame ne bi našli.
Na smrt prestrašena fanta se izmuzneta iz koče in se s psi, za katere sta ves čas safarija pomagala skrbeti, odpravita v ledeno noč, da bi rešila mater. Prepričana sta, da bo pes vodnik sledil kapi enega od vodičev …
Sedaj se za njima v reševalno akcijo odpravita tudi vodiča (Kalle in Aki), toda spet z motornimi sanmi. Ko fanta vidita luči med drevesi, ne počakata »reševalcev«, saj jima je jasno, da bi odrasli takoj ustavili reševalno akcijo, ko bi ju »našli«. Sama nadaljujeta pot in skušata mamo najti, in to živo in celo. Naslednje jutro, ko končno prideta tudi vodiča, se izkaže, da so kapo enega od vodičev med potjo izgubili, kar pomeni, da psi niso tekli zaradi nje po zasneženi nočni pokrajini, temveč so sledili svojim občutkom in so skušali (drugače kot civilizirani ljudje) pomagati nesrečnima fantoma.
Toda v romanu je še ena zgodba, ki pojasnjuje, zakaj so mati Sandra in fanta sploh odšli na »safari« na Laponsko. V Dublin, kjer družina živi, se bo vrnila Rosemary, Frankova prva žena, da bi se srečala po dolgih letih s svojo hčerko Gráinne, za katero je leta skrbela Sandra, njena mačeha.
Ravnanje Rosemary je od začetka nenavadno. Za odhod iz družine se je odločila nenadoma, odšla je na drugi konec sveta (v New York) in nikoli ni niti poskušala navezati stika s svojo hčerko Gráinne. Sedaj, po 13 letih, skuša s hčerko navezati stik. Kar sploh ni lahko. In je samo po sebi pogumno dejanje, saj sama pravi, da je bilo težko zbrala dovolj poguma. Prihod domov pa je samo prvi korak k ponovni vzpostavitvi materinskega in hčerinskega odnosa.
Odlomek iz romana:
»Okej,« je rekla mama. »Prav sem naredila.
Da sem šla. Grozno je bilo, kar sem naredila. To
vem. Ampak tako sem pač čutila. Grdo je bilo.
Jaz sem bila grda. Otroka sem zapustila.«
»Mene,« je rekla Gráinne.
»Tebe.«
»Zakaj si šla tako daleč?«
»Moralo je biti daleč,« je rekla mama. »Tako
sem vsaj mislila. Prepričana sem bila, da vama
bo bolje brez mene. Tebi in tvojemu očetu. Še
posebej tebi.«
»Nikoli nisi prišla na obisk,« je rekla Gráinne.
»Nisem mogla.«
»Pa bi lahko,« je rekla Gráinne.
»Imaš prav,« je rekla mama. »Na smrt sem si
želela, da bi te videla. Da bi bila s tabo. Ampak
nisem mogla. Tako zelo krivo sem se počutila.
Mislila sem, da bi bilo bolje, če bi bila mrtva.«
»Ampak nisi bila mrtva.«
»Ne.«
»Potem je bilo pa samo neumno,« je rekla
Gráinne.
Niti ni zavpila, samo rekla je.
Mama je odprla usta. Ampak ni spregovorila.
»Vedela sem, da nisi mrtva,« je rekla Gráinne.
»In da to sploh ne obstaja. Ne obstaja, da je kdo
‘kot mrtev’. Vedela sem, da si živa. In da me nikoli
ne obiščeš. Da se nikoli ne pozanimaš, kako
sem.«
»Zelo mi je žal,« je rekla njena mama.
»Okej.«
»Zelo žal.«
»Zmeraj sem mislila, da zaradi mene.«
»Kaj to?« je vprašala mama.
»Da si odšla zaradi mene,« je rekla Gráinne.
»Mislila sem, da si odšla zaradi mene.«
»Kje neki,« je rekla njena mama. »Verjemi mi,
Gráinne. Niti slučajno ne.«
»In da zato nisi nikoli prišla domov,« je rekla
Gráinne.
»Vse je tako zmešano,« je rekla mama.
Vzdihnila je.
»Tvoja babica mi je pošiljala fotografije in mi
poročala, kako ti gre v šoli.«
Gráinne je prhnila. Malo je manjkalo, da se ni
zakrohotala.
»Ko bi ti videla moje stanovanje, Gráinne. Vsepovsod
imam tvoje slike, res povsod.«
»Ja, in?« je rekla Gráinne. »Jaz imam pa polno
fotk Marilyna Mansona po stenah. Kar pa ne pomeni,
da ga poznam. Ali da mi je ne vem koliko
do njega.«
Gráinne je zdaj stara 18 let. Prava pubertetnica, ki ne ve, kje je njeno mesto pod soncem. V družini z mačeho in polbratoma se počuti odveč. Ali vsaj da ne spada nikamor. Čeprav oče in mačeha skušata nadomestiti, pričarati družinsko vzdušje. Čeprav brez težav lahko rečemo, da sta oba do nje ljubeča.
Gráinne ima za vzornike pankerje (slike pankerjev, svojih idolov ima nalepljene na stene svoje sobe) in na vse reagira z jezo. In vsi njeni vzorniki so že mrtvi.
Ne more razumeti, da oče trdi, da so bili pankerji tudi njegovi vzorniki.
Kljub začetnim nesporazumom se mati in hči najdeta, saj ugotovita, da zelo podobno čutita – obe sta izgubljeni v svetu in potrebujeta druga drugo. Beg na drugi konec sveta ne rešuje ničesar. Jeza, s katero Gráinne reagira na dogajanje okoli sebe, je le pubertetniška jeza in iskanje samega sebe.
Seveda pa Gráinne in Rosemary nista edini bitji, ki imata težave Tudi soseda je zelo nenavadna. Njena komunikacija z očetom je od vsega začetka negostoljubna, nesosedska. Ona je prijavila družinski spor, zaradi katerega sta se Rosemary in Frank razšla. Oče ji nato leta in leta nagaja tako, da vedno navije glasbo do konca, ko se vrne domov. V začetku je namreč trdila, da je gluha. Skratka, gluha, tečna, zoprna soseda, ki pa se še kako briga, kaj se dogaja v soseski.
Roman je pustolovki in družinski. Pustolovski je predvsem, ko opisuje dogodivščine na mrzlem severu. Vendar nobena od teh oznak ne pove vsega o dogajanju v romanu. Še najbliže se približamo romanu, če rečemo, da gre v romanu za dve zgodbi in štiri iniciacije. V pustolovski na Laponskem v svet na rob odraslih stopita s svojim odgovornim ravnanjem oba fanta. Ki nič več otročje ne tekmujeta med seboj, temveč si samo še pomagata in se zanašata na pse, se pravi na naravo.
Druga iniciacija se zgodi v krajši mestni zgodbi med materjo in hčerjo. Tudi tu odgovorno in odraslo odreagirata obe in spoznata, da vse še zdaleč ni izgubljeno, saj še kako potrebujeta druga drugo.
Ker pa se tudi Laponca izkažeta za neodgovorna, še več: tako kot kjerkoli v sodobnem svetu se ne zanašata na naravo, temveč na tehnologijo, lahko rečemo, da v romanu najdemo problem globalizacije, ki je sesula svet povsod, tudi na divjem severu, divjina in negotovost pa se je preselila v človekovo notranjost, a ni zato nič manjša.
Doyle z romanom Divjina ne zapira dogajanja le v irski Dublin, temveč ga razširi na zadnji ostanek nekega prvotnega prvinskega sveta, a razočarani ugotovimo, da tega kotička ni več niti na daljnem severu, seveda pa v zgodbi pove, da samo najmlajša generacija lahko spet vzpostavi tak prvinski svet.
V veri in zaupanju v moč najmlajše generacije se Doyle približa romanu Super; kjer pa opisuje čas gospodarske kriza, ki je udarila Dublin, v romanu Super ostaja v okvirih pisatelja delavskega razreda, a tudi v romanu Divjina ljudje, ki v romanu nastopajo po družbeni lestvici spadajo mogoče v nižji srednji razred. Seveda če so take oznake sploh smiselne in če sploh kaj pomenijo.
Doyle je mojster v razpletanju in napletanju zgodb. Pustolovska zgodba na severu nas posrka in odpelje s seboj, a pušča prostor za kasnejše razmisleke o nas in našem času, kar pomeni, da še zdaleč ni »samo« pustolovski roman, ob katerem smo največkrat razočarani nad čudno praznino, ko ga preberemo.
- Mogoče razmislimo še enkrat o naslovu. Je divjina samo v nenavadnih predelih tega sveta? Neznanih?
- Je lahko tudi sredi mesta?
- Mogoče kar sredi doma? Domače kuhinje?
- Ali celo v nas samih?
Mag. Tilka Jamnik v eni sapi napisala oceno, v njej najdemo tudi tole:
Na kratko povem, da je roman odličen, privlačen problemski roman, v katerem vzporedno potekata dve zgodbi. Gre za zimski safari na severu Finske in za razčiščevanje odnosov med hčerjo in materjo v Dublinu, kar je tudi malo »divje«.
Iz recenzije mag. Maje Črepinšek (revija Moj malček), v kateri na prvo mesto postavi, zanimivo, zgodbo osemnajstletnega dekleta, ki končno pričaka svojo biološko mamo:
Prva je Gráinnino srečanje z materjo, močna mešanica dolgo potlačenih čustev in razmisleka, kaj je tisto, kar v življenju iščemo, kar lahko najdemo in kar lahko izgubimo. Druga zgodba je zgodba bratov, njuno spoznanje, da je življenje podobno potovanju skozi divjino, v kateri je čudovito lepo, a tudi smrtno nevarno. Preživimo s pogumom, podporo drug drugemu, ljubeznijo in vztrajnostjo.
Iz recenzije Viktorije Kante (Lavričeva knjižnica, Ajdovščina):
Roman o izgubljenih in najdenih materah
V Divjini se prepletata dve zgodbi. Del knjige je družinska drama, drugi del akcijska pustolovščina. Gráinne nestrpno čaka na letališču v Dublinu. Kmalu bo spoznala mamo, ki je ni videla že od otroštva. Sedaj je polnoletna in polna jeze. Takrat je mama zapustila njo in očeta, ki se je ponovno poročil. Da bi se izognili temu srečanju, se Gráinnina polbrata Johnny in Tom z materjo Sandro odpravita na pustolovske počitnice na Finsko. Za deset in dvanajst letna fanta so zasneženi gozdovi Laponske čarobni. Po najbolj oddaljeni in divji naravi jih s sanmi vlečejo haskiji. Toda ko se njuna mama nekega večera ne vrne v kočo sredi divjine, se lepe počitnice spremenijo v dramo in na njiju bo, da se pogumno odločita. Roddy Doyle, Bookerjev nagrajenec in prevajalka Tina Mahkota, Sovretova nagrajenka, sta prav gotovo recept za kakovostno branje
Takole pa mlajše bralci (Osnovna šola Toma Brejca v Kamniku pod vodstvom knjižničarke Marte Grkman):
DIVJINA (Roddy Doyle, Založba Zala, 2021, prevod Tina Mahkota)
- ZAMISLITE SI, DA STE NA POTOVANJU, DALEČ NA SEVERU, KJER JE MRAZ, SNEG, LED. In po vožnji s sanmi, ko se vsi premraženi vrnete v kočo, dobite vsi vročo čokolado. Vsi. Razen enega člana odprave – TVOJE MAME. Nje ni in nihče se prav posebej ne razburja. Razen tebe – mama je nekje tam zunaj, temno je, -30 C, tako hladno, da boli koža … Kaj boš naredil, v koči se namreč nihče ne zgane, le trepljajo te in se ti nasmihajo …
- Vzel bi pse haskije, motorne sani in bi jo šel iskati, dokler je ne najdem in mi je vseeno, če to iskanje poteka do smrti. (Val. 4. b)
- Svoji sestri bi povedala, da mame ni. Potem bi šli dol prositi, če nama dajo malo vroče čokolade za na pot, za mami. Oblekli bi se in šli. Če bi jo našli, bi ji dali vročo čokolado. (Pia, 4. b)
- Po prebranih odlomkih povej, s katero besedo bi opisal, zajel vse, kar si slišal?
Najbolj pogosta beseda, ki zajame vse, kar smo slišali v odlomkih:
- Ljubezen (4.b)
- Pogum (Maruša, 5.a)
- Pustolovščina (Jakob, 5.a)
- Kaj zate pomeni DIVJINA?
- Divjina zame pomeni divjo naravo, torej, da na več deset kilometrov ni drugega človeka razen tebe, mrzlo je, temačno in turobno. (Silvija, 4.b)
- Zame je divjina domišljija. (Nika, 4.b)
- Zame divjina pomeni, da si na svežem zraku, da si prost, da uživaš in da nimaš skrbeti za nič … (Maruša, 5.a)
- Da sem nekje zunaj sam v naravi in sem odvisen sam od sebe … (Vid, 5.a)
- Kaj bi storil za tistega, ki ga imaš na svetu najraje? (morda obstaja več tistih, ki jih imaš rad)
- Za njega bi pomil posodo in počistil stanovanje. (Patrik, 4.b)
- Skočila bi v lavo, če je potrebno, plavala s krokodili, samo, da ga rešim in mu pomagam. (Irena, 4.b)
- Za mamo in očeta bi šla tudi na najbolj vroč in najbolj mrzel kraj. (Nika, 4.b)
- Vse bi naredil, npr. pretekel 22 km, naredil, česar niti ne znam – salto, preplaval vsak bazen … (Denis, 5.a)
Roman Divjina je resnično večplasten, namenjen različnim generacijam, zelo mladim in tudi odraslim bralkam in bralcem.
(Založba Zala)
