Modra krila je napisal flamski pisatelj Jef Aerts, za roman je že prejel nagrado, prevedla ga je Mateja Seliškar Kenda.
Modra krila je branje, ki se nam usede v srce in za dolgo ugnezdi v možgane.
Lep družinski roman, ampak vsaka družina se spopada tudi s težavami. Ta se s kar precejšnjimi. Dva brata. Mlajši je zdrav, starejši pa rabi pomoč, skrbnika, voditelja. Včasih je to mama, včasih Mika, ki je zaposlena v bližnjem zavodu za otroke s težavami, največkrat pa mlajši brat.
Mlajši brat, tudi telesno šibkejši hočeš nočeš in z veliko ljubezni skrbi za svojega brata. Orjaškega brata.
Dokler le gre. Dokler se ne zgodi nesreča, ob kateri se na dlani ponuja rešitev. Starejši brat sodi v zavod.
Ampak brata se ne strinjata, pobegneta, kot bežijo žerjavi. Ptice pred mrazom, brata pred ločitvijo.
Starejši brat se na begu izkaže, dobro razmišlja, logično.
Ampak – je rešitev, da se vrne domov, da ostane za vedno skupaj z mlajšim bratom, ali je rešitev institucija? Kdo ve.
Je zgodba, ki je mnogim še kako domača. Vredna pa je razmisleka vseh. V naši družbi, ki kar nekam čudno odriva bolne, stare in še koga na rob, se zdi zgodba še kako aktualna. Konec koncev je zgodba mnogih, obenem zgodba empatije in ljubezni in ja zgodba o orjakih, velikih in malih, o vseh orjakih z orjaškimi srci.
Mateja Sužnik, prof. slovenščine in primerjalne književnosti, urednica Založbe Zala