Morda je kriva pomlad, morda vseprisotni realistični šovi, v katerih protagonisti po vzgojno-izobraževalnem ključu nenadoma obogatijo in se iz družbenega dna povzpnejo med zvezde – da se mi roman Pavline Pajk (Slučaji usode, 1897) zdi skoraj sodoben.
Romaneskna emancipacija
Sodobnost romana bi bilo sicer mogoče pripisati še nečemu: navkljub dejstvu, da pisateljica, ki je ustvarjala v drugi polovici devetnajstega stoletja, izrablja vse značilnosti ženskega (ljubezenskega) romana, je med vrsticami mogoče razbrati določeno emancipacijo. Glavna junakinja Malvina, izhajajoča iz slovenskega podeželja, je resda pristna kopija Pepelke, ki se s pomočjo svoje lepote in odkritosrčnosti povzpne na družbeni lestvici, toda v ozadju se ves čas svetlika pisateljičina zahteva po finančni neodvisnosti žensk (in ne še po lastni sobi). Čeprav je ženska tistega časa ovrednotena kot tržno blago, pisateljica svojo junakinjo spretno izmakne moškemu nadzoru. Malvinina mama na primer daleč presega svojega moža, Malvinini sestri si želita postati učiteljici, Malvina stricu svojega moža zabrusi, da prosi le za priporočila, s pomočjo katerih si bo našla delo, in torej ne za miloščino, da ne omenjam Malvininega končnega triumfa.
Romana Slučaji usode torej ne gre brati le v smeri ženskosvetniške in dekliškovzgojne povesti, po zgledu jurčičevskega ljubezenskega romana ali nemškega ženskega romana, kakršne je svoj čas pisala Eugenia Marlitt, temveč predvsem v smeri boja za razredni napredek. Malvina se povzpne od skrajnega družbenega dna do skrajnega vrha, pri čemer pa je pomenljivo, da avtorica nikoli ne kritizira tovrstnih hierarhičnih struktur, ki so bile v devetnajstem stoletju še kako prisotne. Pajkova se tako ne obrega ob način meščanskega in aristokratskega življenja, njen glavni očitek je le brezdelje in zdolgočasenost nekaterih njegovih pripadnikov, bolj ji gre za to, da bi se njena junakinja uveljavila in našla svoje mesto v njem. Ker želi, da bi bilo to opravljeno na dostojanstven način in ne preko spletkarjenja, ji nadene moralističen kič, za katerega slutimo, kako zelo se je moral upirati sodobnikom, ki so prisegali na naturalizem, in naslednikom Pajkove, pripadnikom moderne.
Meščanske pritikline in subverzivni nastavki
V romanu Slučaji usode sicer naletimo na mini diskurz o naravi umetnosti. Ko graščakinja na svoj nemški dvorec povabi dva precej znana umetnika, ki ustvarjata nerazumljivo, pa vendarle presunljivo glasbo, se avtorica, ki s svojo življenjsko zgodbo ves čas proseva skozi svojo junakinjo, odvrne od njiju. Malvini je bližje mehansko gibanje prstov umetnic, ki izvajajo Wagnerjevo romance. In čeprav zavzame kritično distanco tudi do te neškodljive glasbe, se na koncu odloči za videz stvari. Nasploh je Malvina svojevrstna mešanica hrepenenjske Lepe Vide (primerjava ni naključna, saj se sredi romana nepričakovano pojavi črnec), cankarjanske matere ter Linhartovih rokokojsko naivnih in v intrige zapletenih junakinj. Toda na ta način roman v nasprotju s svojim začetkom, kjer je mogoče opaziti nekatere nastavke realizma, izzveni precej komorno; sama pisateljica pa le redko poseže v intimni, doživljajski svet svojih junakov.
Tisto, kar utegne biti v pisanju Pavline Pajkove subverzivno glede na standarizirani tip ženskega romana, ki ga je mogoče prebirati tudi kot potrditev meščanske ideologije, je periferni značaj junakinje. Malvina privzame masko plemenitosti, človekoljubnosti, krepostnosti in kar je še podobnih pritiklin, ker ji tako veleva okolje, v katerem se giblje, toda hkrati je njeno avtentičnost mogoče pripisati kraju, od koder izvira. Ko Otmar pomisli, da iz Malvininih »oči sije mlada čista duša« (termin, ki so ga predstavniki moderne kasneje z velikim navdušenjem privzeli) ali pa ko se možev stric v nekoliko nerodno izpisanem notranjem monologu sprašuje, kje je njegov nečak našel takšen biser, vemo, da se Malvinina moč napaja iz njenega ozadja. Čeprav se ga sramuje in ga skuša prikriti (nekaj časa, predvsem na gradu na Nemškem obstaja kot naddružbeno bitje), je njena družbena podhranjenost hkrati tisto, kar jo v očeh zdolgočasenega višjega razreda dela privlačno.
Potisnjena v ozadje
Razlogi, zakaj je literarna zgodovina Pavlino Pajk potisnila na obrobje, so mnogoteri. Eden izmed njih je, da je avtorica s svojimi šestimi romani, osmimi novelami in osmimi povestmi, pa tudi s poezijo poosebljala tradicijo, ki so jo njeni sodobniki skušali zavreči. Ko so to storili, so pozabili omeniti, da je Pavlina Pajk že eksperimentirala z večperspektivičnim tokom zavesti, ki je po njeni smrti (leta 1901) postal prevladujoča stilna posebnost. Ta poskus je sicer zamegljen s predpostavko, da junaki Pajkove niso zares okarakterizirani, temveč delujejo kot družbeni tipi. Poleg tega je svet njenih junakov v veliki meri deteriminiran s častjo in ugledom, dvema označevalcema, ki sta opredeljevala tedaj že rahlo načeti meščanski svet. S tem seveda še ni rečeno, da avtorica v svoje pisanje ni skušala vpeljati sočasno porajajočih se literarnih struj ali družbenih gibanj, bolj gre za to, da je dosledno sledila žanru, v katerem se je odločila pisati.
Gabriela Babnik, junij 2013