Alejandro Palomas je literarni prevajalec, učitelj v kreativnih delavnicah, sodelavec v različnih medijih in avtor romanov, ki sta jim skupna problematika pomanjkanja medosebne komunikacije in družinskih težav. Zanimivo je, da svoj navdih išče pri ženskih avtoricah, še posebej pri Jeanette Winterson, Agoti Kristof in Magdi Szabó, ki se vsaka na na svoj način ukvarjajo z odraščanjem otrok v zapletenih razmerah, v katerih ti iščejo svoje mesto v družbi.

Tak je tudi njegov mladinski roman o dečku Guillemu, ki si želi postati Mary Poppins. Po naravi je precej introvertiran, zadržan. Edino pomembnejše prijateljstvo sklene z Nazio, deklico, ki tudi sama odstopa iz okolja, v katerem živi, saj se je v Španijo preselila iz Pakistana. Njegova najljubša aktivnost je branje vsega, kar mu pride pod roke. Najraje ima seveda zgodbo o Mary Poppins, ki si jo vsak dan v filmski verziji pogleda na televiziji, pri čemer se oblači v materina oblačila in vzklika magično besedo, ki jo lahko uporabiš, ko gre vse bolj slabo in potrebuješ pomoč. Zdi se neznansko srečen.

Do trenutka, ko njegova učiteljica razredu postavi vprašanje “Kaj bi radi postali, ko boste veliki?”, se zdi, da je z Guillemom vse v redu. A učiteljica Sonia postane pozorna na to, da Guillermo ne samo, da bi bil rad kot Marry Poppins, postati želi prav ona. Ko o tem povpraša Guillermovega očeta, ji ta pove samo, da je deček nekoliko poseben. A ji nek notranji glas ne da miru, zato Guillerma naroči na pogovor k šolski psihologinji Marii, ki s pomočjo pozornega poslušanja in opazovanja odkrije, da za na videz srečnim in mirnim dečkovim videzom leži krhek svet, ki se hrani z dolgo zamolčano skrivnostjo, ki bo zdaj zdaj odnesla Guillerma in njegovega očeta onkraj. Mariia odkrije, da se za dečkovim veseljem skriva globoka bolečina, ki je nastala po nenadnem izginutju njune mame in partnerke, med preostalima članoma družine pa sprožila nastanek razpoke, ki jo ne znata več zakrpati.

Boleče je gledati, kako devetletni deček s svojo navidezno srečo, s katero skuša napolniti očetovo praznino in molk ter pregnati občutke obupa, dejansko rešuje edinega starša, ki mu je še ostal. V svojem krhkem telesu z nežno, občutljivo dušo združuje moč magije in ljubezni, občutljivost in prijateljstvo, plemenitost in iskrenost. Predvsem pa neverjeten pogum, da dovoli odkriti Marii, zakaj se mora potopiti med rake in sirene, da bi dosegla dno ledene gore, kjer se kot močna luč svetilnika skriva resnica in vse, kar ta prinaša s seboj. Včasih prinaša dobro in včasih slabo, vendar ji nikoli ne moremo uiti. Edino, kar lahko naredimo je, da se z njo soočimo.

Kot pravi Palomas, je v skrivnosti toliko življenja, da ga ne moreš izraziti le v nekaj besedah. Da bi se soočil z njo, moraš vstopiti v čustveno težko dimenzijo resnice, vendar ko to storimo, v njej odkrijemo neizmerno ljubezen in človečnost. Njeno razkritje prinese olajšanje za vse vpletene, Guillermu in njegovemu očetu pa priložnost, da se dokončno sprijaznita z bolečo izgubo in se ponovno povežeta.

Dejstvo je, da nas, ko resnico po dolgem iskanju najdemo, najtežje šele čaka.
Kaj lahko s to resnico dejansko storimo?
To, da smo imeli resnico ves čas pred nosom, a je do zadnjega trenutka nismo bili sposobni uvideti, sploh ni najbolj nenavadno. Resnično nenavadno je to, da nimamo veliko časa, ko se nam končno prikaže.”

Palomas je pisatelj čustev s hitrostjo strele in iskren govornik, ki preneha biti neposreden, ko vstopimo v njegove literarne “skrivnosti”. Ne želi, da bi bralec pri razlaganju zgodbe uporabljal razum, temveč želi, da se osredotoči na čustva in občutke. Čustva, ki jih opisuje v knjigi, so sicer predstavljena zelo klasično, tako da bralec začuti, kdaj je primerno, da se joka in kdaj, da se smeje, in da se ob tem dejansko tako tudi počuti.

Ob branju romana Sin sem večkrat pomislila na roman Selje Ahava Stvari, ki padajo z neba, ki podobno kot Palomas obravnava tragedijo, ki se je zgodila glavni junakinji in njenemu očetu. Njeno razmišljanje, da se otroci lažje prilagodijo spremenjenemu toku življenja kot odrasli, saj je v otroškem razmišljanju pogosto neka prožnost mišljenja, ki jo kot odrasli izgubimo ter da se zato odrasli ob tragedijah težje soočimo z izgubo, saj precej bolj trpimo in dramatiziramo stvari, če se odvijejo drugače od naših pričakovanj, potrjuje tudi ta roman. Ob tej obstaja še nič koliko zgodb iz resničnega življenja, ko otroci na svoja ramena prevzamejo breme staršev, ki se niso zmožni soočiti z boleznijo, izgubo službe, revščino in pomanjkanjem, in lahko pustijo šolo in se prezgodaj zaposlijo, da bi poskrbeli za svoje starše in družino. Hvaležna sem, da so v naši družbi učiteljice in šolske svetovalke, ki znajo v teh otrocih zaznati odstopanja ob njihovega običajnega vedenja in ustrezno ukrepati – skrbno, diskretno in s čutom odgovornosti, vedno pa s tistim brezpogojnim sočutjem in pomoči najranljivejšim členom družbe. Mislim, da bi si vsak od nas želel, da bi bili Sonia in Maria del odraščanja naših otrok.

Alejandro Palomas je leta 2016 za roman Sin, ki je sočasno izšel v katalonščini in španščini pri založbi La Galera, prejel nacionalno nagrado za otroško in mladinsko literaturo. Nagrada, vredna 20.000 evrov, ki jo podeljuje špansko Ministrstvo za šolstvo, kulturo in šport, ga je presenetila. Žirija je v svoji utemeljitvi zapisala, da ga nagrajuje za polifonično, globoko in čustveno delo, ki se ukvarja z izvirnostjo pri aktualnih vprašanjih, njegovi liki pa rastejo v zapletu, ki pritegne bralca. Nagrajeno delo je avtorju prineslo tudi nagradi Joaquim Ruyra za najboljši mladinski roman v katalonščini in La Isla de los libros, leta 2016 pa je bil z njo uvrščen na IBBY častno listo.

Zapis je bil prvič objavljen v prvi številki revije Knjigopis.