Ivana Zajc o slikanici Darilo Andreje Gregorič, Mlada sodobnost, 2017
Darilo je avtorska slikanica Andreje Gregorič, ki je diplomirala na ljubljanski
Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter se usmerila v ilustracijo,
po kateri je znana v Sloveniji in tujini. Njen likovni izraz zaznamujeta
barvitost in gibanje, ki sta ključna tudi v ilustracijah v mešani tehniki za
knjigo Darilo. Vizualno bogata likovna govorica je osredotočena na to, da
gledalcu pove temeljno zgodbo.
Pripoved o deklici Mimi se začne s temnimi in konča s svetlimi toni –
vmes je potovanje, ki ga zaznamujejo srečanja z ljudmi in drobna darila.
Gre za slikanico brez besedila, kakršne so se v zadnjih letih uveljavile tudi
pri nas. Te od “bralca” zahtevajo dejavno udeležbo in sklepanje o pomenu,
ki je v knjigi posredovan izključno z likovnim jezikom. Darilo od otroka
zahteva,
da sam najde izraze, ki ubesedijo dogajanje, in samostojno oblikuje
zgodbo. Pri tem si lahko pomaga z vprašanji, kot so: Kaj počnejo liki in
kakšni so? Kako se počutijo? Kakšno je vzdušje? Kakšni so zvoki v okolici?
V slikanici opazujemo, kako se deklica zbudi slabe volje in opazi, da
doma ni nikogar. Nato naredi nekaj drznega: zapusti varno stanovanje in
zastopica po mestnih tlakih. To dejanje je pogumno, gre za nepričakovan
korak. Mimi se poda v mestni vrvež, vsem se nekam mudi. Motiv mesta je
tudi sicer zelo značilen za opus ilustratorke Andreje Gregorič, ki polnost
dogajanja na ulicah odlično ujame. Upodobljeno pohajkovanje oziroma
“cestovanje” tudi sicer spada med zelo pogoste teme slikanic brez besed,
ki rade upodabljajo like, ki raziskujejo neznane prostore. Zaporedje delov
poti se namreč učinkovito ujame z obračanjem knjižnih strani, poleg tega
je tema potovanja jasna kronološka opora “bralcu”, ki samostojno oblikuje
pripoved ob opazovanju ilustracij. Odkrivanje neznanih krajev daje zgodbi
izrazit ritem dogajanja in je pri slikanici brez besedila gotovo varna izbira.
Sorodno zgradbo poti ima npr. tudi prva avtorska slikanica brez besed
Maje Kastelic Deček in hiša, pa tudi vrsta tujih slikanic (denimo Anno‘s journey
Mitsumasa Anne, Beaver Is Lost Elishe Cooper, Flashlight Lize Boyd,
Journey Aarona Beckerja).
Kot v enem svojih člankov opozorita dr. Janja Batič in dr. Dragica
Haramija, slikanica brez besedila nikoli ni popolnoma brez teksta. Tudi
v primeru Darila se izkaže, da je ključnega pomena za tolmačenje ilustracij
naslov. Pozornost namreč usmeri na predmete, ki spremljajo Mimino malo
odisejado. Na njeni poti se vselej najde kdo, ki ji podari kaj zanimivega. Gre
za male pozornosti, ki pa se v zgodbi ponavljajo. Ta obdarovanja spremljajo
dekličin sprehod nekako mimogrede, darila dobi od neznancev, zanje ne
prosi. Gonilo dogajanja je dekličina radovednost.
Plodna se zdi primerjava odnosa do materialnih stvari v zgodbi s praksami,
ki jih je pri svojem raziskovanju sodobne otroške literature zaznala dr.
Rachel Franz. Ugotovila je, da slikanice pogosto vzgajajo male potrošnike,
na primer kadar so odnosi med liki neposredno povezani s predmeti. Taka
dela tematizirajo otrokove želje po dobrinah, kot so igrače in nezdrava
hrana; hipna navezanost na predmete in njihovo posedovanje sta v teh
primerih pogoja za srečo. Sreča književnih oseb je v tovrstnih otroških
zgodbah pogojena s pridobivanjem predmetov, v resnici pa se književni
liki na stvari sploh ne navežejo zares, saj so njihove želje nepotešljive – to
je formula za vzgojo neodgovornih potrošnikov.
Tudi potovanje deklice Mimi zaznamujejo predmeti, vendar z bistveno
razliko: v Mimi ni izražena želja po materialnem, ampak prej želja po spremembi,
dogajanju, življenjskem vrvežu. Gre za “malo zgodbo” brez kolosalnih
pretresov: deklico v dobro voljo spravi njena lastna aktivnost, njen
samostojni vstop v svet in način, kako ta svet z njo ravna, ko zanjo skrbi
in ji daje, kar potrebuje. Mimi ni odvisna od nikogar, v mesto gre sama,
ne zaradi želje po stvareh, ampak zaradi radovednosti in radoživosti. Ne gre
za potrošniško socializacijo, ampak za socializacijo k darovanju in deljenju
stvari. Za Mimi je poskrbljeno, ne da bi zaradi svojih želja pritiskala na
kogar koli, stvari in ljudi spontano privlači zato, ker je odprta za novosti
ter je ni strah. Temeljno sporočilo knjige je tako bržkone to, da se življenje
dogaja, ko izstopimo iz brezbrižnosti in naveličanosti ter premagamo mrke
misli. Stvari, ki jih Mimi dobi na poti, so neposredno povezane z ljudmi,
ki jih sreča: prodajalka pekovskih izdelkov ji podari pecivo, ulični glasbeniki
s prijetnimi toni pobožajo njena ušesa, cvetličarka ji pomoli rožo. Od
cirkuške čarodejke prejme rjavega zajčka, na katerega pa nibila pretirano
navezana, saj zajčka že ima. Mimi tako ponovi vzorec obdarovanja in igračo
podari fantku, ki mu s tem posuši solze, med njima vznikne prijateljstvo.
Predmeti torej niso pomenljivi, najmočnejši vtis deklici pusti sama izkušnja
prejemanja in dajanja – ne samo stvari, ampak tudi skupnih izkušenj.
Slikanica to zgodbo oblikuje z igrivimi ilustracijami, polnimi detajlov,
ki omogočajo večkratno prelistavanje. Zanimivi so časovni preskoki, pri
katerih lahko opazujemo spremembe in na podlagi tudi skoraj neznatnih
podrobnosti sklepamo o razvoju dogodkov. Ob vsakem ponovnem “branju”
je mogoče v prikazanem mestu odkriti nove in nove reči. Stranski liki
so dejavni, v gibanju ter niso tipizirani. Tudi njihove zgodbe je mogoče
“brati”, mestoma se nekoliko razvijejo, vendar te spremembe niso povezane
z osrednjo pripovedjo. Detajlov je mnogo, a ti ne poglobijo temeljne
zgodbene črte, ki tako ostane razmeroma preprosta. Osnovna pripoved je
zato kljub premišljeni idejni dimenziji, ki sem jo predstavila, nerazvejana
in ne nudi več nivojev branja.
Ključni prelom v knjigi je sprememba dekličinega razpoloženja. Dogodki
v zgodbi so drobni, intimni, osrednji premik pri protagonistki je razmeroma
subtilen, zato pripoved ne omogoča globlje čustvene vpletenosti
otroškega sprejemnika. Motiv novega prijateljstva, ki je osrednja motivacija
srečnega konca, ni poglobljeno predstavljen; s čustvi osrednje osebe
se je težko poistovetiti, saj so premalo intenzivna. Vodili protagonistke sta
radovednost in odprtost, vendar na njeni poti pravzaprav ni ovir, ki bi jih
utegnila premagati in s tem utrditi svoj značaj. Najmlajšim “bralcem” so
še vedno bliže konkretnejši, oprijemljivejši zgodbeni premiki, in če pričakujemo
te, utegne zgodba s svojo subtilno govorico izgubiti del gledalcev.