»Ne konča se slabo vse, kar se slabega zgodi. Vsakdo med nami lahko prispeva, da dogodke obrnemo na bolje.«
Jaz, Watson in Jacquelinina omara
Najprej sta Isoldina starša izgubila službo, nato jim je banka zasegla dom. Na srečo jih je babica sprejela v svoje majceno stanovanjce v drugem koncu mesta, sicer bi, kot mnoge družine, postali brezdomci. Da, na srečo… toda Isolda se v novem okolju ne počuti domače. Nikogar ne pozna razen knjigarnarja v soseščini, ki mu včasih pomaga, on pa ji v zameno podari kakšno knjigo. Nekega dne ji spet podari staro knjigo. Med njenimi stranmi Isolda najde kuverto s črnobelimi fotografijami dveh neznanih deklic. Ko si ogleduje svoj novi zaklad, vanjo po nesreči trešči neki deček – in tako se srečata dva osamljena otroka, med katerima se razvije v pravo prijateljstvo. Odločita se, da bosta kot detektiva odkrila, kdo sta deklici na fotografijah. Pot ju vodi skozi četrt, v kateri živita, med ljudi, ki sestavljajo skupnost. Uspe jima najti takšne, ki tu živijo dovolj dolgo, da pomnijo povojne čase, ko se je marsikdo bal za življenje; ko so se mnoge družine morale skrivati pred policijskim nasiljem Frankovega režima in celo zapustiti domovino, da so se rešile. Raziskovanje ju pripelje v hišo mladih skvoterjev, nato pa še do ostarele gospe. Ona je ena od deklic s fotografije in ona je tista, ki jima razkrije skrivnost neznane junakinje soseske, pogumne Jacqueline. V najtežjih časih je tvegala življenje, ko je skrivala ljudi in jim pomagala pobegniti čez mejo. Vzporedno z veliko zgodbo se v knjigi odvija intimnejša, a nič manj pomembna zgodba – Isolda pomaga svojemu novemu prijatelju, da se reši nadlegovanja sošolcev, ki so zlobni samo zato, ker deček debelušen! Napeta, srčna in spodbudna zgodba je prepletena s pomembnimi sporočili o polpreteklosti in sedanjosti, o pogumu in o tistem, kar resnično šteje. Priporočam! Gemma Lienas, ilustracije Marisa Morea. Predstavitev: Maja Črepinšek