»Ti pa tvoja najvišja gora v deželi. Moja šola je stala na vrhu Urala! Še poleti je bilo trideset pod ničlo. Ure in ure sem kidal, da sem se dokopal do šole …«
Je to vse?
Vili ima tri dedke. In vsi živijo v isti hiši. Sami, ker so se babice odselile. Zakaj? Ker so jim šli dedki tako na živce, da so šle na svoje. Daleč stran, v hišo čez cesto. Ko Vili pride za teden dni živet k dedkom, se ga starčki razveselijo. Za dobrodošlico mu podarijo luksuzen bicikel, ki so ga zmontirali čisto sami. Da se bo z njim vozil v šolo, saj niso počitnice. Strašno so ponosni na bicikel, čeprav ima čudna škripa prazni gumi, razmajan sedež, zvita kolesa in postrani balanco. Vili se vseeno lepo zahvali, prisrčni stari bučmani pa nemudoma začnejo svojo staro pesem – vsak od njih se brez sramu hvali pred ostalimi, kaj vse je doživel in dosegel v mladosti. V duhovitem nakladanju, ki se stopnjuje iz strani na stran, kar tekmujejo. Njihovi bicikli so imeli štirikotna kolesa, sedeža pa sploh ne, z njim pa so kljub temu hodili štirideset kilometrov daleč v šolo. Gor na Ural, vse leto pri minus trideset, pa ves čas je deževalo, da so bile neprestano povodnji in tudi pot domov je vodila ves čas navzgor. In tako dalje … Zabavna knjiga stopnjuje lažnive prigodice in presežne domislice, dokler ne pridrvijo tri babice, ki vzkliknejo, da je teh kozlarij dovolj. Dedke spravijo v red, Vilija pa v šolo. In potem fanta vidimo, kako dirjasti proti šoli čez džunglo, balansira po vrvi nad krokodili, neustrašno navzdol skozi tihotapske kleti in navzgor po gasilskih lestvah – mimogrede iz goreče hiše reši dojenčka –, dokler ne prišklempa v šolo. Tudi tokrat kot vedno še ravno pravi čas… Zgodbo Jana Paula Schuttena, ki kar poka od domišljije, je z duhovitimi ilustracijami imenitno dopolnil Kees de Boer. Ilustracije zgodbo razširijo in napravijo še bolj smešno. Zelo toplo priporočam!
Predstavitev: Maja Črepinšek, Moj malček – revija za skrbne starše