»… V življenju še nisem videla lune, planeta ali zvezde. Ali to pomeni, da vse reči, o katerih govorite vi, niso resnične, ker jih jaz ne morem videti? … «
Ronke si želi, da bi postala športnica. Njena starša pa mislita, da je zanjo bolje, če bi se ukvarjala z astronomijo, zato jo pošljeta na astronomski tabor. Tam se, kadar je le mogoče, umakne v astronomski stolp, ker si lahko neopaženo natakne športne copate in pobegne po dolgih zlatih sipinah. Najlepše ji je, kadar se lovi z vetrom. Občutek svobode je tako sugestiven, da bralec šele čez čas doume, da je Ronke slepa, da teče le na mestu in da so sipine v njeni domišljiji. Odkar se je med tekom po nesreči zaletela v neko majhno deklico in ji zlomila roko, zunaj ne teče več. Toda, kje so meje zaznave tistega, česar ne vidimo? Ali je zato manj resnično? Ali ni enako nesmiselno kot teči po umišljenih sipinah opazovati nočno nebo, posuto z zvezdami, ko pa vemo, da so mnoge med njimi že davno ugasnile? Ronke se počasi zbližuje z Nourijem, fantom, ki je na taboru določen za njenega spremljevalca. Nouri odrašča sam z mamo. Njegov najboljši prijatelj je nekdo, ki ga pozna le iz virtualnega sveta. Njegova mama hoče, da bi se z njo odpravil na obisk k umirajočemu dedku, ki ga ni še nikoli videl. Zakaj bi ga obiskal, ko pa dedku do sedaj ni bilo nikoli mar zanj? Prelep roman Jefa Aertsa z empatijo, iskrenostjo in modrostjo govori o času, ko se v otroštvo levi v mladostništvo in se vsakdo sreča z novimi izzivi. Nekaterim smo težko kos celo odrasli. Ronke in Nouri svojih težav morda res ne rešujeta modro po merilih odraslih, toda njuna srčnost in prijateljstvo izkušnjo obogatita in pozlatita. Roman subtilno predaja sporočilo, kako se soočiti z življenjskimi izzivi, ob tem pa spodbuja mlade ljudi, naj sledijo lastni poti. Zelo toplo priporočam!
Predstavitev: Maja Črepinšek
Revija Moj malček