Asa Lind: Peščeni volk. Zala, 2023 (ilustrirala Kristine Digman, prevedla Danni Stražar)
Pred nami je pustolovska in nežna zgodba o deklici Zackarini in njenem brezčasnem peščenem volku. Ustvarili sta jo švedski avtorici, ki jima uspe bralca mirno povabiti k peščinam, osamljenost zamenjati z razmišljani in do konca lepo izrečenimi modrostmi in vse pregrniti z valovanjem morja in sprejemanja, pa z družino, ki se kljub hitremu ritmu zna poslušati, ustaviti in si dati zavetje. Peščeni volk, namišljeni prijatelj, se blešči v dlaki in v povedanem. Ilustracije so s svojo prečiščenostjo in igrivostjo zgodbi nežno spremstvo.
»Ampak katera žival je bila to? Prav zares ni bila pes, čeprav je bila zelo podobna ovčarju, a samo malo, saj je bila nekam divja. In kožuh se ni zdel kosmat. Bolj je bil podoben pesku, sončno rumenemu puščavskemu pesku. /…/ Žival se je nasmehnila s tisočimi ostrimi zobmi, belimi kot školjke.« (str. 7, 8)
»’Meni se zdi, da bi moral živeti na najboljšem kraju,’ je rekla Zackarina.
‘Ja, seveda!’ je rekel Peščeni volk. ‘Kakšna odlična ideja!’
Srkal je čaj in razmišljal. Najboljši kraj? To je bil verjetno grm. Bil je zelen in je dišal po mahu in gozdu. Čeprav je bila tudi jama najboljši kraj. V njej si se lahko enkratno zvil v klobčič in imela je čudovite kamnite stene. In oba kraja sta imela Peščenega volka enako rada. O tem je bil prepričan. Tako grmovje kot jama sta želela, da bi živel prav tam.
‘Veš kaj,’ je rekel Peščeni volk. ‘Ne morem izbrati. Nemogoče je. Prebivati moram tu in tam.?« (str. 43)
»’Če se bojiš teme, potem je nevarna,« je pojasnil Peščeni volk. ‘Toda če si upaš imeti rad temo, te bo tudi tema imela rada.’
Takrat je Zackarina začutila, da ji je tema zelo všeč. Legla je okoli nje in jo ovila v plašč iz mehkega črnega žameta. Zackarina je vstala in odšla domov – sama – ter samo malo razmišljala o prikaznih.« (str. 109)
Maja Logar, bibliotekarska specialistka
Vodja službe za izbor in obdelavo gradiva za mlade bralce