»Plaši me, ko dedek molči. Dedek je bil vedno glasen, tako kot starinske ure, ki so neustavljivo tiktakale. Dokler se niso pokvarile. Zdaj pa nenadoma obmolkne.«
Jan bo kmalu star enajst let. Ni več majhen, toda ko se nekega dne dedek in babica iz stare družinske hiše na podeželju nenadoma preselita v mestno stanovanje k mladi družini, se odrasli pričnejo vesti čudno. Vsake toliko časa nenadoma umolknejo, pogled jim ostekleni, Janu pa ničesar ne pojasnijo. Očitno mu nekaj prikrivajo. Edini, ki z Janom govori odkrito, je dedek, ki ga, odkar sta se z babico priselila v Janov dom, prihaja čakat pred šolo. Na poti domov mu dedek vsak dan pripoveduje svoje spomine na otroštvo, na svoje drevo, na domačo hišo, na davno minule dogodke, ko je bila babi še mladenka in Janova mama majhna deklica. Toda dedkovi spomini počasi kopnijo. In ko bo izginil še zadnji, tudi dedka ne bo več … Čudovita zgodba katalonske pisateljice Tine Vallès, polna ljubezni in topline, na videz govori o starostni demenci in spremembah, ki jih bolezen vnese v družino, kot jih pri svojih najdražjih doživlja otrok. Pove pa še veliko več. Razmišlja, kdo smo, kaj ustvarja osebno identiteto, zakaj so spomini pomembni, zakaj jih je pomembno deliti, kaj nas povezuje, kaj lahko drug drugemu podarimo, kaj je sreča in kaj je v življenju resnično pomembno. Pa tudi, kako se soočiti z boleznijo in kako z njo živeti kar se da polno. Čeprav govori o težki temi, je vsebina svetla in sončna, napisana briljantno, primerno za otroke, mladostnike in odrasle. Zelo toplo priporočam!
Predstavitev: Maja Črepinšek