Siobhan Dowd: Uganka londonskega očesa
»Ne mislim dobesedno,« je rekla mami in mi izpulila prazno sklečko za kosmiče. »Pač pa to, da se nam približuje orkan Gloria. Moja sestra. Se je ne spomniš? Na obisk bo prišla, s sinom. S Salimom.« »To sta tista dva, ki živita v Manchestru?« »Točno tako. Več kot pet let se že nismo videli, Ted. Še sama ne vem, kam je šel ves ta čas. Kot bi se izgubil.« Zdelo se mi je, kot bi hotela reči, da je čas nekaj, kar pride in gre. Kot vreme.