»No, prav. Bom pač otrok. Ampak ta otrok je zdaj siten. In zelo nagaja. Vse bo razmetal. In odrasli boste morali vse pospraviti! In to sami!« – »Ne, tako se pa ne gremo!«
Ko je podlasica popoldne prišla domov, medved ni imel časa zanjo. Na obisku je imel jazbeca. Namesto povabila v skupno igro jo je vprašal, ali bi jima pripravila kaj za pod zob, ker z jazbecem nimata časa, da bi si pripravila sama. Huh? Jazbec je vendar tudi podlasičin prijatelj. Zato podlasica pravi, da ni prav, če se z njim igra samo medved. Ampak medved ne popusti. Saj se bo podlasica lahko z jazbecem igrala kakšen drug dan. Jazbec vendar ni njena last! Pa bi se lahko igrali vsi trije? O, seveda. Ampak podlasica pravi, da tako, da bo ona mama, jazbec oče, medved pa otrok. Otrok, ki mora takoj spat! … Duhovita zgodba Jörga Mühleja prikazuje prepir med otroki, ki šele pridobivajo izkušnje kako preseči ljubosumje, izključevanje in željo po uveljavljanju lastne volje. Igrivo prikazuje smešno plat eskaliranja prepira in namigne, kako skleniti dogovor, ki bo vsem v korist. Zastavlja vprašanje, ali res mora biti vedno nekdo glavni. Nikogar ne obsoja, razgalja pa nespametno ravnanje. Nazadnje pa postavi dvom, ali ni bil prepir le preigravanje vlog. Malega bralca vabi k pogovoru in aktivnemu iskanju odgovorov. Zelo toplo priporočam vsem, ki si želijo vzgojiti otroke tako, da bodo socialno spretnejši, bolj vključujoči, pa tudi zmožni omejiti gospodovalne posameznike.
Slikanica se je leta 2024 uvrstila v zbirko Bele vrane, ki združuje najboljše otroške in mladinske knjige v svetovni produkciji.
Predstavitev: Maja Črepinšek