Priznanje sprejemam s spoštovanjem do vseh, ki ste Založbo Zalo predlagali za to čast, in komisiji, ki nam jo je namenila.
Sprejemam jo v svojem, uredniškem imenu in imenu vseh izjemnih sodelavk in sodelavce, v imenu Miha Sužnika, s katerima sva z Zalo začela, v imenu sourednika Ivana, občasne sourednice in prevajalke Tine Mahkota, vseh naših avtoric, avtorjev, ilustratork in tudi zdaj že nekaj let tehničnega urednika Jureta Preglaua.
To priznanje nam veliko pomeni, sporoča nam, da delamo dobro, da naj tako nadaljujemo.
Seveda vedno sprejemam pohvale in številne zlate hruške s prevpraševanjem o zasluženosti.
Ampak ker smo ravno sredi vsakoletnega praznika, slovenskega knjižnega sejma, naj povem o včerajšnjem srečanju z odraslim bralcem, ki me je takole nagovoril.
Ko zagledam vaše lepe knjige, ko katero odprem, jo prelistam, pregledam ilustracije, jo preberem, slišim glasbo. To se mi ob dobri in lepi knjigi vedno zgodi.
Danes, ko gledam zbrane vaše knjige na tem malem prostoru, imam občutek, da sem sredi velike dvorane na vrhunskem koncertu.
Tako lepo, tako iz srca še noben bralec ni ocenil naših knjig.
Zato to priznanje sprejemam s častjo, z vsem spoštovanjem, veseljem in tudi občutkom, da smo si ga zaslužili.
Hvala.
(Mateja Sužnik)