V tistem trenutku se je nebo stemnilo in ulilo se je kot iz škafa. »Zdi se, da nas bo zmočilo,« je pripomnil Veveriček. »Prav imaš,« je pritrdil Medved. »In še brez dežnika sva.«
JAGODNI ČAJ V JAZBEČEVEM BRLOGU
Nekega dne je Medved izgubil očala. Ojoj! Brez očal ni mogel naloviti rib in zato ni mogel povabiti Medvedke na večerjo. Po večerji ji je hotel podariti kamen v obliki srčka – zdaj pa to ni mogoče. Vse je padlo v vodo … Zato je tacal po gozdu sem in tja v upanju, da bo našel očala. Nenadoma je zaslišal preplašeni glas Veverička, ki se je zbal, da ga bo Medved pohodil. Tudi Veveriček je pohajal po gozdu, ker je nekaj iskal – on bi rad našel srečo. Veliki in mali prijatelj se dalje odpravita skupaj. Nenadoma se Medved, ki brez očal vidi slabo, spotakne ob korenino drevesa, kjer ima svoj dom Jazbec – in ga prebudi. Ko zaspanec pokuka iz brloga in sliši, čemu prijatelja blodita po gozdu, vidi, da je zunaj pričelo deževati. Prijazno ju povabi v svoj brlog na skodelico dišečega jagodnega čaja. Izjemno prikupne ilustracije Tonija Galmésa prikazujejo prijatelje pred kaminom med pogovorom o sreči, medtem ko zunaj čemerno nebo toči dežne kaplje. Sredi pogovora pa nekdo potrka. Pred vrati je osamljeni Volk, ki si želi prijateljev – a kako naj jih najde, ko pa pred njim vsi bežijo. Naj ga Jazbec, Medved in Veveriček povabijo medse, ko pa je Volk volk, in bi jih lahko požrl? Topla zgodba Eulalie Canal o nenavadnih prijateljstvih pripoveduje, kako prijatelje dobimo in kako jih obdržimo; kako zgladimo prepire; čemu je pomembna iskrenost; česa se učimo od tistih, ki so od nas drugačni in zakaj opustiti predsodke.
Zelo toplo priporočam v branje in razmislek. Knjiga je lahko tudi lepo darilo odraslemu, ki razume, da slikanice prinašajo najlepša sporočila.
Predstavitev: Maja Črepinšek