Daniela Römer: JUNAŠKI VITEZ. Zala, 2024 (ilustrirala Susanne Wechdorn, prevedla Alexandra Natalie Zaleznik)
Imenitna slikanica avstrijskih avtoric je vedro in toplo doživetje za grajskimi zidovi in na travnikih ob njih. Mali vitez je radoveden in senzibilen, mnogokrat zelo samosvoj, najzanimiveje in morda tudi najtežje v tej viteški družini pa je bilo sprejeti dejstvo, da se vitez povsem in zelo boji konj in zato seveda tudi jahanja. Vsi vitezi pa jezdijo, “kamorkoli pogledaš, nekdo jezdi na konju“. Oče, mama in vitez so imeli zato kar precej pogovor, spodbujanj in iskanj rešitev, mali vitez pa je sebe in vse ostale vselej znova prepričeval, da rad hodi peš. Seveda ni viteza, ki ni kdaj dvignjen tudi v tuje korake. Zato se je mali vitez odločil, da bo za jahanje poiskal žival, ki se je ne bo bal: grajski muc je bil premajhen, krava prevelika, koza pa je bila ravno pravšnja. Dobro sta jahala in se potepala, koza pa je ves čas imela tudi svoj skriti cilj, da namreč pomaga pri podvigu, ki se zdi nedosegljiv. Malega viteza je vodila vedno bliže konjem, ostajala je dolgo, jih posnemala, se z vitezom na hrbtu zabavala in si navidezno celo zvila tanko parkljasto nogico. Zgodilo se je, da je bilo potrebno sodelovati. Ker vitez koze sam ni mogel nesti, je moral za pomoč prositi najprijaznejšega konja, kozi je pomagal zlesti nanj, na njegov hrbet pa je moral splezati tudi sam.
“/…/ Mali vitez mora zlesti k njej in jo držati. Zobje mu šklepetajo. Kolena se mu zdaj ne morejo tresti, saj trdno objema konja. Oklep žvenklja po taktu konjskih korakov. Žvenk-klop, klenk-klop. Tako prispejo na grad. /../” (str. 21 – 23)
Veselje na gradu je bilo neizmerno, razkrilo se je, da je koza imenitna učiteljica, in oče jo je zvečer, ko so vsi že spali, skrivaj odpeljal na zelenjavni vrt, “med solato, zeljne glave in mladi grah.” Koza se je zadovoljno oblizovala, oče in grajske živalice pa so jo hvaležno opazovali.
Slikanica je eno samo veselje, polno občutij in lepote, sprejemanja različnosti in premagovanja strahu. Koza na zadnji platnici pa tako lepo pomežikne, da jo gremo še enkrat pozdravit v pravljico in kmalu opazimo, da v njej morda ni čisto nič manj glavna, kot je mali vitez. Kratko besedilo je navdušujoče in navihano, ilustracije so polne blagosti in humorja, tudi izrisanih medosebnih odnosov. Zagotovo je knjiga odličen izbor za skupno družinsko branje, otrokovo začetno samostojno srečanje s knjigo in seveda tudi za pripovedovanje.
Teme
Strah | Premagovanje | V otroškem leposlovju | Jahanje | V otroškem leposlovju | Vitezi | V otroškem leposlovju | Avstrijska mladinska književnost | Slikanice | konji | koze | drugačnost | prijateljstvo | dogodivščine | poškodbe | družina | humor
Maja Logar