… Njegov glas je votlo odmeval – ladja je bila prazna. Nik ni vedel, kaj naj. Ko se je stisnil v klobčič, si je predstavljal, kako se globoko pod njim vrtinči morje, in postalo ga je strah …«
Nik in očka živita v ribiški koči tik ob morju. Onadva in šest muc. (Kje se skrivajo na ilustracijah?) Lansko poletje je med nevihto na obalo čisto blizu njune hiše naplavilo majhnega kita. Nik je poskrbel, da sta ga z očkom vrnila v morje, kamor je mali kit spadal, toda od tedaj Nik prijatelja kita pogreša. Včasih se mu zdi, da v daljavi vidi njegovo plavut, pa se vedno izkaže, da je nekaj drugega. Nik je pogosto sam. Recimo, kadar očka odpluje na ribolov, kot je odplul danes, čeprav je morje okoli otoka že pričelo zamrzovati. Zima se bliža … Toda očka se zvečer ni vrnil in Nika je pričelo tako skrbeti, da ni več zdržal v hiši. Ker sem mu je zazdelo, da nekaj vidi v daljavi, se je pognal ven na zaledenelo morje. Kaj, če očka potrebuje pomoč? Snežilo je vedno močneje in nazadnje Nik ni videl ničesar več … Prelepa zgodba govori o strahu in pogumu, o pogrešanju tistih, ki jih imamo radi, o prijateljstvu in medsebojni pomoči. Benji Davies z empatijo in pretanjenim občutkom za dogajanje v otroški duši gosti tesnobno dogajanje, nato pa ga ravno v pravem trenutku čarobno razsvetli, da mali bralec začuti olajšanje in hvaležnost, ker se je vse dobro končalo. Ta slikanica je ena tistih, ki jih spraviš pod blazino, da ostanejo vso noč blizu srca. Zelo toplo priporočam! Predstavitev: Maja Črepinšek