»Glejte, mesec je tako lep,« so govorili ljudje in
njemu se je to strašno dobro zdelo. »Tako srebrn,« so
govorili eni, »tako lepo okrogel,« so govorili drugi.Slikanica o mesecu pripoveduje, zakaj je srebrni mesec včasih okrogel
in poln kot žoga, drugič pa tanek kot krajec – zakaj raste, se napolni,
nato pa usiha, mrkne. In spet raste … Ana Duša je, po ljudskem
motivu, mesečeve mene prelila v pravljico o mescu veseljaku, ki
najraje prespi vse dneve, da se ponoči lahko sprehaja po bleščečem
zvezdnem nebu. Sonce sicer se jezi, češ da je mesec nekoristen, ker nič
ne sveti, ljudje pa imamo mesec radi. Od nekaj občudujemo njegovo
lepoto. Zgodba se začne tiste dne, ko je mesec slišal, kako je nek otrok
vprašal, zakaj je mesec nag. Da je nag?!? Mesec je pričel opazovati ljudi
in glej, res, vsi so bili oblečeni. Pa se je odločil, da bo šel tudi on h
krojaču in si dal sešiti lepo oblačilo. Ampak krojač ni imel dovolj
velikega metra za mesečevo okroglo postavo. Mesec, ki si je zelo želel
lepe obleke, je takoj pričel hujšati … Pravljica šaljivo ošvrkne željo po
ugajanju, nato prijazno pokaže, da sta zdrava hrana in gibanje najboljša
pot do zdrave teže, hkrati pa jasno pove tudi, da niti vitkost niti
debelost nista merilo lepote. Otroci teh sporočil verjetno še ne bodo
razumeli, vendar jih bodo ponotranjili s pravljico. Andreja Gregorič
je s prikupnimi ilustracijami uspešno povezala pravljične motive z
naravnim pojavom mesečevih men, hkrati pa podčrtala sporočila
knjige. Avtorici sta ustvarili nežno slikanico, ki je kot nalašč za
večerno pravljico in lepe sanje. Toplo priporočam.
Več: http://www.mojmalcek.si/clanki_in_nasveti/druzina/389/knjizne_police.html