Pismo je nekaj časa plavalo po zraku, nato pa pristalo na strehi gospoda Mačkona, se pretihotapilo skozi dimnik in pristalo na glavi mačka, ki je v tistem trenutku dremal v naslanjaču.
Nekega dne je poštar, ki je bežal pred močnim nalivom, izgubil pismo, ne da bi to opazil. Pismo je padlo v lužo in voda je hitro razmazala črke na kuverti, da ni bilo več mogoče razbrati, kdo naj bi ga dobil in kdo ga je poslal. Zato je veter, ki ga je našel, pismo odprl in ga prebral. Čisto kratko je bilo in zelo lepo. Pisalo je: »Všeč si mi!« Tako lepega pisma ni mogoče pustiti neodposlanega. Pa ga je veter pihnil visoko v zrak, vse do neba, da bo pismo na poti nazaj samo našlo tistega, ki mu je namenjeno. Pismo je najprej poletelo na neko streho, od tam pa skozi dimnik naravnost na glavo pustemu in trmastemu mačkonu, ki ni imel nobenega prijatelja. Zato je bil zelo osamljen. Ko pa je mačkon pismo prebral, se je v njem prižgalo upanje, da najde nekoga, ki ga bo imel rad. Zaželel si je najti tistega, ki mu je pismo poslal. Po dolgem času je zapustil dom. Bo srečal tistega ali tisto, ki pravi, da mu je všeč? … Topla in duhovita slikanica Irene Verdú govori o moči ljubeznivosti in prijateljstva. Kdor ju širi, kdor deli dobro, bo prej ali slej dobro tudi žel. Zato je pomembno biti prijazen, tudi kadar se zdi, da to ne naleti na hvaležnost. Slikanico je z zelo prikupnimi ilustracijami in z liki, ki jasno izžarevajo različna čustva, dopolnila Veronica Aranda. Vsebina spodbuja empatijo, pomaga razbirati čustva, razumeti, čemu se je dobro odpreti v svet in zakaj se drugi včasih ne odzovejo, kot bi pričakovali. Toplo priporočam vsem, ki verjamejo, da naj ima dobra slikanica pomembna sporočila.
Knjigo je predstavila Maja Črepinšek.