Barbara Gregorič Gorenc: Kolibri in tigri (Recenzira Gaja Kos)

Ilustrirala Andreja Gregorič.
Hlebce: Zala (Zbirka Mušnica), 2022.

Pesniška zbirka Kolibri in tigri je izšla v zbirki Mušnica (v njej najdemo tudi dela nekaj drugih uveljavljenih avtorskih in/ali ilustratorskih imen: Kosmatice Milana Šelja in Marte Bartolj, Ko hiše zaplešejo Ide Mlakar Črnič in Dunje Jogan, Darilo Andreje Gregorič in Srečkov kovček Dunje Jogan), ki je povezana z Zalinim natečajem za slovenska izvirna dela. Zala je tako še ena od založb, ki domačo ustvarjalnost spodbujajo z natečaji (enako velja na primer še za Mladinsko knjigo in VigeVageKnjige) in si tako zagotovijo pritok prvopisov, med katerimi lahko izberejo najbolj kakovostne. V zbirki je našlo mesto devetnajst pesmi, ki so vsebinsko smiselno razporejene v dva sklopa: Kdo sem? (Iskalci in misleci) in Midva (Prve ljubezenske), ki bržkone že nekoliko nakazujeta, da gre za poezijo, ki nagovarja (mlajše) najstnike.

Sicer raznovrstnim pesmim prvega sklopa je zvečine skupno to, da govorijo o čustvih in občutkih. Pesem Zakladi govori o veselju, ki nam ga lahko prinesejo drobni zakladi, dosegljivi vsakomur, ki po svetu hodi z odprtimi očmi, tudi za majhne stvari – izgubljeno pero, štiriperesno deteljo, smešen oblak … Pisanje Barbare Gregorič Gorenc je pretanjeno in občuteno, včasih zgolj štirje verzi slikovito opišejo stanje duha: »Ne morem LETETI! / Me duša boli! // Kot bi na krilih / imela uteži …« Samo to – opišejo ga, a so lahko upesnjeni in postavljeni v knjigo v uteho posamezniku, ki v tistem trenutku občuti podobno; zgolj s tem, da sprevidi, da v občutju ni edini in sam. V pesmi Tigri so naslovne živali opisane kot tiste, ki prežijo, renčijo in kradejo energijo, lirski subjekt doživlja strah, tarejo ga skrbi, a na koncu najde tudi pogum. Pesem tako izzveni opogumljajoče, kar je za to poezijo nasploh značilno in kajpada tudi dragoceno. Kolibrija se po drugi strani asociira z nečim prijetnim, kar pomeni, da tigri in kolibri, sopostavljeni v naslov zbirke, nakazujejo večplastnost življenja, ki je enkrat bolj, drugič manj prijetno, udobno in prijazno – a za tigrom vedno lahko pride kolibri, torej za negativnim pozitivno, in tako v (nes)končnost. Pesmi iz pričujoče zbirke so pravzaprav precej sorodne avtoričinim Negotovim pesmim, v katerih prav tako najdemo širok razpon čustev in občutkov, a tudi v njih vendarle prevladajo vedrina, spodbuda in pozitivnost. Tako je tudi v pesmi Včasih, ki se loti teme odraščanja; lirski subjekt včasih občuti strah pred neznanim in si še po otroško želi, da bi imel ob sebi mamo in očeta, a kdaj drugič je bolj junaški. Tudi ta pesem torej pokaže, da ima vsako bolj zaviralno čustvo (npr. strah) svoj pozitivni protipol. Pesem Rastem se rasti dotakne tudi dobesedno, torej rasti rok, nog in prsi (pa tudi misli). Dogajajo se telesne spremembe, ki niso vedno prijetne in včasih prikličejo željo po pobegu nazaj v otroštvo ter sprožajo jezo, a dekle ima pri roki precej praktično rešitev – kupila si bo rokavice za boks! O jezi med drugim spregovori pesem Jeza, ki se lahko bere kot izbor nasvetov za njeno obvladovanje, na koncu pa ponudi tudi zelo racionalen pogled na življenje: »Ta hip smeh, / naslednji – solze; / vsaka ura / enkrat mine!« Podobno beremo v Časomerilcih: »vse pride, vse mine … / Sekundne drobtine / pobirat hitimo – / zdaj tu smo – živimo!« Nasvet oziroma načrt, kako ravnati, če se ti kaj postavi (pade) na pot, pa bralec lahko dobi tudi v pesmi Pot: »Ne obupaj! / Najprej poglej // če lahko splezaš čez. / Greš, varno, kje vmes …«. V Solzi se pesnica nekoliko poigra z jezikom – sprašuje se, če se SOL-za kje morda imenuje kaplja: »Kot kaplja, / ki iz misli oblačnih / kaplja … // Dokler v očeh / ne uzreš spet / neba!« Tudi iz tega zaključnega obrata je razvidna pozitivna naravnanost poezije Barbare Gregorič Gorenc, pa ne samo to, pač pa tudi razumevanje in globoka naklonjenost do bralcev, za katere ustvarja zelo navdihujočo poezijo – za temne dni ali za vsakdan.

Drugi sklop zbirke je osredinjen predvsem na srčne zadeve in tegobe, kar velja tudi za velik del pesmi še ene razmeroma sveže pesniške zbirke, ki nagovarja najstnike – Romeo in Julija iz sosednje ulice Vinka Möderndorferja in Jureta Engelsbergerja. Ker ljubezenske poezije za najstnike ni ravno na pretek, je, sploh, če je kakovostna, seveda več kot dobrodošla. Pesem Tebi prevevajo občutki zaljubljenosti, v Radovedni se lirski subjekt sprašuje, ali jo je ta, na katerem je vse super (česar pa še ne ve, bi vsekakor rada izvedela!), opazil. Pesem Vabilo tematizira zaljubljensko vztrajnost ali optimizem – če punca ni sprejela zimskega vabila, bo pa morda pomladnega! Na lepo ubesedene radostne občutke, ki so deloma umeščeni v naravo – kar se zgodi tudi v nekaterih drugih pesmih –, naletimo v pesmi Pomladno dekle: »Vem, da sem končno našla bližino – / sama sem cela / in hkrati – pol para.« Če so prvi sklop zapečatili Časomerilci, drugega sklepajo Srečomerilci, ki nam polagajo na srce, da so osnovne enote sreče – lepi spomini. Še najmanj posrečena pesem tega sklopa (pravzaprav kar celotne zbirke) je Začetek, ki se sicer začne precej »sodobno«, v čakalnici pri ortodontu, konča pa se z verzi, za katere si težko predstavljam, da z izbiro besedišča in načinom izrekanja prepričajo najstnike: »Deklica ljubka, / nežna, prelepa! / V torek odrasel / sem v moža.«

Ilustracija je kolažna, na videz enostavne podobe vzbujajo vtis hitropoteznosti, a prav to jim daje nekakšno frfotavost, mladostno zaletavost in lahkotnost. Slednje v kombinaciji z nekaj prav po otroško izrisanimi drobnimi motivi v kontekstu te poezije deluje ustrezno, saj nakazuje najstništvo kot prehodno fazo iz otroškega v mladostno, pri čemer lahko osnovno intonacijo pesmi največkrat razberemo že z obrazov likov.

Zbirka Kolibri in tigri, ki lepo (po)kaže pesničino razumevanje mladih duš, je po mojem mnenju uspel poskus nekoliko bolj eksistencialno (in ljubezensko) obarvane najstniške poezije, ki ji je uspelo najti pravo kombinacijo težkega in bolj igrivega ter temnega in svetlega, pri čemer se mi zdi pomembno, da vendarle »zmaguje« svetlo – toplota, bližina, vedrina, prijaznost, vitalizem, pogum, spravljenost s sabo in svetom. V tem oziru in v teh precej norih in turbulentnih časih, ko svet in sebe v njem težko razumemo in obvladujemo že odrasli, kaj šele najstniki, je knjiga Kolibri in tigri sporočilno še posebej dragocena.