»Tamle,« je rekel stari svetilničar, »kamor ponoči posveti moja luč, tri dni plovbe od tod, so kamnita Zmajeva vrata. Če se ti uspe previti skoz, prideš do otoka Veličine in veličastja«.
MALI KAPITAN
Nekoč je divja nevihta, ki je razbesnela valove, frcnila na vrh sipine majhno barko. Ko se je morje spet umaknilo, je iz nje prišel fantič z veliko kapo. Na vprašanja radovednežev iz pristanišča pod sipino je odgovarjal, da je Mali kapitan. Ponoči je ob mesečini igral na trobento, podnevi pa je v voziček, narejen iz stare skrinje, nalagal vse mogoče odpadke, da je z njimi popravljal barko. Kmalu so mu pomagali vsi otroci. Toda ko je bila ladja popravljena in pripravljena, da z naslednjo nevihto spet izpluje, so po otroke prišli starši in učitelj. Tako se je zgodilo, da so tiste noči, ko je nevihta spet potegnila v morje ladjo Malega kapitana, z njim odpluli le plahi Poldi, ki se je pred učiteljem skril v podkrovje, pa Marinka in okrogli Oli, ki sta zadnji hip pritekla iz domače postelje. Prvi postanek Malega kapitana in njegove druščine prijateljev je Papagajev pristan, kjer so vsi oblečeni pisano kot papagaji. Tam jim stari svetilničar pove, kje leži otok Veličine in veličastja, kjer vsakdo postane hitro velik; na poti se jim uspe pretisniti skozi kamnita Zmajeva vrata, tik preden zmaja dokončno oživita; srečno priplujejo na čudežni otok, tam pa srečajo velikana brodolomca; za barko privežejo velikanski splav, da ga vzamejo s seboj … Vmes pa se ponoči zibajo v spalnih vrečah in podnevi pečejo palačinke. Čarobno privlačna zgodba, ki jo je napisal nizozemski pisatelj Paul Biegel, z izjemnimi ilustracijami pa obogatil Carl Hollander, je dragocenejša od skrinje z gusarskim zakladom. Čudovite pomorske dogodivščine se nizajo kot najbolj vznemirljiva otroška igra in ko obrneš zadnjo stran, se zdi, kot da so te zapustili prijatelji, s katerimi bi se še smejal, premagoval nevarnosti in spoznaval čarobne otoke. Zelo toplo priporočam tudi vsem, ki se še niso zaljubili v dobre knjige. Ta je prava!
Predstavitev: Maja Črepinšek