Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko
Slikovno gradivo: Založba Zala
Tina Vallès:
Spomin na drevo
Prevod: Veronika Rot • Založba Zala, 2022
Dedkov obraz med čakajočimi obrazi ob petih. Njegova dlan, ki mi zmrši lase, ko me vpraša, kakšen je bil moj dan. Moje oči, ki mu povedo, da sem lačen. In njegove, ki posteklenijo. In postanejo temne in motne.
»Oh, Jan.«
Ta »oh, Jan« je nov in ne vem, kaj hoče povedati z njim. Množica obrazov in teles izgine. Najprej zato, ker se ne zmeniva zanje, in zato, ker vsi počasi odhajajo in z dedkom ostaneva sama.
»Oh, Jan.«
Še vedno ne razumem, toda ni mi všeč steklenasta temačnost, ki mu je legla na pogled. Prebrska si žepe, kot bi mi hotel pokazati, za kaj gre, ker tega ne more izreči, s pogledom me prosi, naj bom jaz tisti, ki bo na glas povedal, kaj se je zgodilo, kaj pomeni ta »oh, Jan«.
»Si pozabil sendvič?«
Prikima in ne reče ničesar. V trebuhu imam luknjo, vendar ne od lakote. Velikanski O mi vrta in kruli v želodcu. In zdi se mi, da dedku na hrbet prav tako pritiska ogromen O, ki nad naju razteza senco, in ta senca bo nad nama visela vso pot do doma.
Odpraviva se proti domu in občutek imam, da bom zaradi dedkovih podrsavajočih korakov oglušel. Rad bi, da bi pozabil na sendvič, lakota me je minila.
Jan in Joan
Jan ima srečo, poleg ljubečih staršev ima tudi ljubečega dedka Joana in babico Caterino. Navadno so se Jan, mama in oče odpeljali v Vilaverde k
babici in dedku, zdaj pa sta se babica in dedek preselila v njihovo stanovanje. Marsikaj se je spremenilo, babica kuha jedi, ki se kuhajo neskončno dolgo in
jejo na žlico, Jana pa po šoli ne prideta iskat več mama ali oče, oba z glavo še v službi, ampak dedek. To so trenutki za Jana in Joana. Čas za zgodbe,
opazovanje in objemanje dreves. Pa čas za sendvič.
Zakaj?
Jan se dedkove in babičine selitve razveseli, kako se ne bi, a ko se mama in babica vse pogosteje zapirata v kuhinjo in šepetata, dedek pa dobi nekako
odsoten pogled, takrat se zaveda, da nekaj ni čisto tako, kot bi moralo biti. A morebitna vprašanja nekako odganja iz svoje glave in raje uživa, ko gleda
dedka pri lupljenju pomaranč ali v vonju babičinega parfuma. Ko dedek nekega dne pozabi na njegov sendvič in nato še doda – naprej bo šel spomin, se Jan raje razjezi, kot da bi počasi skušal razumeti.
Saj je opazil, da dedku reševanje križank ne gre več čisto najbolje, saj je opazil zaskrbljene poglede babice, če dedek ne pove stavka do konca, ampak da je to težava, tega pa raje ne bi sprevidel.
Demenca
Ko nekdo začne izgubljati spomin, tega marsikdo ne opazi, najprej to zaznajo tisti najbližji in navadno jih postane strah. Marsikdo se takrat za nekaj časa
raje obrne proč, pa si reče, da je to le nekaj trenutnega, nekaj, na kar vpliva slabo vreme. Tudi tisti, ki izgubljajo spomin, si tega navadno najprej ne
priznajo, kasneje pa lahko tega niti ne opazijo več in se jezijo na druge – češ da oni že ne pozabljajo, ampak drugi slabo slišijo. Demenca marsikoga spravi
v slabo voljo. Tiste, ki pozabljajo, jezi, ker ne razumejo, kaj se jim dogaja, ali pa ker predobro vejo, kaj se jim dogaja, in jih je tega strah. Zlasti pa jih prizadene izguba samostojnosti. Če nekdo pozabi ključe in ne more več domov, lahko v mrazu zmrzne. Če kdo pozabi posodo na vročem štedilniku, lahko pride do požara. Človek z demenco se lahko tudi izgubi. Slabe volje in nesrečni so tudi ljudje, ki so blizu ljudem z demenco. Kar naenkrat morajo veliko stvari večkrat ponoviti, kar naenkrat njihovi najbližji izgubljajo stvari in tudi sebe, kar naenkrat marsikateri dogovor ne velja več in včasih jih njihov najbližji človek ne
prepozna več.
Jan
Ko si Jan po pogovoru z očetom končno pride na čisto, se odrasli okoli njega nehajo pogovarjati v šifrah. Zdaj je vse jasno, tudi to, da se babica in dedek
ne bosta več vrnila v svojo hišo in da je vsaka ura dedovih zgodb pomembna, saj mu spomin uhaja. Jan in dedek pa se ne pogovarjata le o preteklosti, ampak tudi o izgubljanju spomina – to obema pomaga, da vse skupaj lažje razumeta.
Zgodba o Janu in Joanu pa zares ni zgodba o demenci, ampak zgodba o ljubezni, toplini in družini. Zelo lepa zgodba.
Knjiga mi je bila zelo všeč, saj se v knjigi ves čas nekaj dogaja in je zelo
zanimiva:) Knjigo sem hitro prebrala in
zelo uživala ob branju. Priporočala bi jo
prijateljem, saj verjamem, da bi jim bila
všeč. Zasluži si oceno 5!
Ajda Dezelan
ˆ
Knjiga mi je bila zelo všeč, ker
je bila vmes tudi malo napeta in
zabavna. Ocenim jo 5/. Resno
predlagam, da jo preberete.
Lea Vahter