Opis

Izvirnik: Ich habe ein kleines Problem, sagte der Bär

Avtor: Heinz Janisch
Ilustracije: Silke Leffler
Prevod: Tina Mahkota
Urejanje: Mateja Sužnik, Tina Mahkota

Leto izdaje: 2018
trda vezava, 28 strani
ISBN 978-961-6994-40-8

 

»Majhno težavo imam,« je rekel medved.» Bi mi mogoče …?«

Toda nihče ga ne posluša. Nihče si ne vzame časa zanj. Vsi si domišljajo, da vedo, kaj potrebuje. In ko medved skoraj že opusti upanje, se na vsem lepem pojavi čisto navadna muha …

Zgodba o prijateljstvu … in o umetnosti poslušanja …

 

 

 

O avtorici / avtorju:

RAZPIS MUŠNICA 2018/19

Spoštovane ustvarjalke, spoštovani ustvarjalci.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam poslali in zaupali svoja besedila ali ilustracije.

O avtorici / avtorju:

O avtorici / avtorju:

Oren Lavie in Wolf Erlbruch: Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

O avtorici / avtorju:

Roddy Doyle, gost Založbe Zala in Veleposlaništva Irske v Sloveniji, november 2018,

na 34. Slovenskem knjižnem sejmu, na Pisateljskem odru (s prevajalko Tino Mahkota) in na stojnici Založbe Zala

(Fotografije Matej Štalcer)

O avtorici / avtorju:

V oddaji Osmi dan smo se pogovarjali z modnim oblikovalcem Petrom Movrinom in irskim pisateljem Roddyjem Doylom, Marcel Štefančič bo predstavil novo knjigo o Ivanu Cankarju, obiskali smo festival sodobnega plesa CoFestival, naša gostja v studiu bo Ana Vujanović, režiserka predstave Narodna sprava: Krajine svobode v Slovenskem mladinskem gledališču.

Prispevek o Roddyju Doylu pripravil Andrej Tomažin

Voditeljica: Polona Balantič

https://4d.rtvslo.si/arhiv/osmi-dan/174579276

https://4d.rtvslo.si/arhiv/osmi-dan/174579237

O avtorici / avtorju:

VIR: http://www.rtvslo.si/…/roddy-doyle-o-novem-zivljenju…/472708

O avtorici / avtorju:

Roddy Doyle bere na naši stojnici na SKS v Cankarjevem domu. Kaj bere? Roman, ki ga je napisal sam. Super!

In sedaj ga v prevodu Tine Mahkota in našega uredništva in našega založbe lahko beremo vsi v Sloveniji.

Super!

Super!

Super!

Zgodovinski datum: 23. 11. 2018

O avtorici / avtorju:

Roddy Doyle, irski vsestranski ustvarjalec, pisatelj, dramatik, scenarist, ustanovitelj centra za mlade Fighting words, bo naš gost v času Slovenskega knjižnega sejma.

Vabljeni

v sredo, 21. 11 ob 17.30 v Sokolski dom v Škofjo Loko na klepet  z avtorjem o njegovem ustvarjanju in romanu Super! (v sodelovanju Veleposlaništva Irske, Občine Škofja Loka in naše založbe);

v četrtek, 22.11. ob 17.30 na Pisatelsjki oder v Cankarjevem domu, ob 18. 30 bo avtor na stojnici Založbe Zala podpisoval knjige, roman Super! v prevodu Tine Mahkota in v izdaji naše založbe;

v petek, 23.11. ob 10. uri bo poklepetal o svojem delu z mladimi v preddverju Lutkovnega gledaliđča Ljubljana (s katerimi naša založba pridno sodeluje), nad projektom bdi seveda vodja knjigarne LGL Nataša Vižintin;

v petek, 23. 11. ob 20.30 si bomo lahko ogledali film po avtorjevem romanu The Snapper, za ogled in prost vstop je posrkrbelo Veleposlaništvo Irske v Sloveniji.

O avtorici / avtorju:

Roddyja Doyla smo povabili na obisk v Slovenijo. Prijazno se je odzval, tako bo naš gost med 21. in 24.11., z njim bomo lahko poklepetali na Pisateljskem odru na Slovenskem knjižnem sejmu, v prostorih Lutkovnega gledališča Ljubljana, v Sokolskem domu v Škofji Loki in po ogledu filma, po njegovem romanu, The Snapper, v Kinoteki v Ljubljani.

Več o avtorju:

Roddy Doyle (1958) je rojen v Dublinu, kjer živi in ustvarja še danes.
Sprva je sebe in družino preživljal kot učitelj, ob večerih pa pisal. Tako je nastal prvi roman, The Commitments (1987), ki je takoj vzbudil zanimanje med bralci, že leta 1991 je bil po romanu posnet film z režiserjem Alanom Parkerjem.
Doyle je kmalu napisal drugi roman The Snapper (1990). Po njem je režiser Stephen Frears posnel film (1993). Sledil je tretji roman The Van (1991), ki se je 1992 že znašel v ožjem izboru za Bookerjevo nagrado. Režiser Stephen Frears je tudi po tem romanu posnel film (1996), ki se je znašel tudi v programu filmskega festivala v Cannesu.
Romani The Commitmens, The Snapper in The Van predstavljajo pravo kultno trilogijo The Barrytown Trilogy, leta 2013 je avtor po romanu The Commitmens spisal dramski tekst in zgodbo postavil na oder.
Za roman Paddy Clarke, ha ha ha (1993), ki je izšel pri nas v prevodu Tine Mahkota, je kot prvi irski pisatelj še istega leta prejel nagrado Man Booker.
Trilogijo je 2013 zaokrožil z romanom The guts, posvetil ga je prijatelju, glasbeniku, o katerem govori že v prvem romanu. Tako mnogi The Barrytown Trilogy imenujeno kar Pentalogija Barrytown, vanjo umeščajo še romana Paddy Clarke, ha, ha, ha in The Guts.
Sledili so še številni romani, kratke zgodbe, filmski scenariji, dramski teksti, knjige za otroke in mladino. Z delom pa številne nagrade.
Med zadnjimi do sedaj objavljenimi deli je roman The Smile in po avtorjevem scenariju posnet film Rosie.
Pri nas ga poznamo še po romanu Ženska, ki se je zaletela vrata (1998) in mladinskem romanu Super! (2018), vsa njegova dela je prevedla Tina Mahkota. Tako prevajalka kot založba si prizadevamo, da v naš kulturni prostor zanesemo še kakšen naslov zanimivega irskega avtorja, Roddyja Doyla.
Roddy Doyle je ne le izjemen ustvarjalec in zanimiv sogovornik, ustanovil je tudi center Fighting words, in sicer po zgledu še nekaterih dežel in lastnih pedagoških, ustvarjalnih in življenjskih izkušenj. V centru pomaga otrokom, da zmorejo povedati, zapisati in objaviti svojo zgodbo. Povedati svojo zgodbo je svoboda, je korak na poti premagovanja ovir.
Avtor v svojih delih in vsem svojem delovanju razkriva svoj pronicljivi, družbeno kritični in angažirani odnos do sveta in slehernega posameznika, vedno neposredno, z izrednim posluhom za dialog, za živ jezik, vselej s tankočutnim humorjem in predvsem empatijo.
Seveda njegova dela izražajo irskega duha, kulturo, vendar z univerzalnimi temami (od mladostniških sanj do težav, recimo mladoletniške nosečnosti) do vsakdanjika delovnega človeka, nasilja v družini in depresije, ki se tako rada prikrade v vseh mogočih življenjskih stiskah, kot je izguba dela v romanu Super! do brezdomstva, ki je osrednja tema zadnjega filma Rosie).
Zato res ni čudno, da Roddy Doyle velja za enega najbolj priljubljenih, znanih in prevajanih sodobnih irskih piscev.
Na pobudo prevajalke Tine Mahkota je Založba Zala v sodelovanju veleposlaništva Irske povabila vsestranskega in angažiranega ustvarjalca v Slovenijo. Hvaležni smo obema, prevajalki in avtorju, ki je naše vabilo brez pomislekov sprejel.

 

O avtorici / avtorju:

(več …)

O avtorici / avtorju:

O avtorici / avtorju:

 

Recenzija Bukla

Mali črni kužek ostane sam, potem ko njegovo gospodarico Irmo na postaji podzemnega vlaka močno zaboli v prsih in jo reševalci odpeljejo v bolnišnico. Sam in izgubljen začne tavati po mestu, nad katerega pada noč in z njo vse več snega … Na drugem koncu mesta skozi okno opazuje snežinke deklica Adina, ki si strašno želi imeti psa, prav takšnega, kot živi pri njeni sosedi Irmi. Nov dan prinese nove težave, saj je mali črni kužek lačen in prezebel, v tem obmorskem severnjaškem mestecu pa naleti na prijaznega bolničarja, ki v rokah nosi vročo hrenovko, vso noč pa je prebedel ob starejši bolnici, ki jo je doletela srčna kap … Hm, le kako se bo vse skupaj sestavilo? Zimska zgodba, ki ogreje srce.

Žiga Valetič, Bukla 144

 

O avtorici / avtorju:

Recenzija Bukla

Mali Bine ni edini otrok, ki zvečer ne mara zaspati, zato si po pravljici vsak večer znova izmišljuje različne reči, ki bi jih bilo nujno postoriti pred spanjem. A tudi njegova mami ni od muh. Ko nekega večera ustreže vsem njegovim željam, mu naroči, naj raje šteje ovce … 1, 2, 3, 4 … pridne so in lepo skačejo čez njegovo posteljo, le ena, številka 68, je malo preveč navihana … Simpatične ilustracije prinesejo nasmeh, zgodba pa ponuja možnost za pogovor in razmišljanje pred spanjem.

Beti Hlebec, Bukla 144

O avtorici / avtorju:

Pismo za kralja, avtorica Tonke Dragt,

prevajalka Mateja Seliškar Kenda

 

Tiuri se je vzravnal in pogledal k oknu. Ničesar ni videl, niti sence. Torej bi lahko pomislil, da si je vse samo domišljal. Ko bi si le! Tako ali tako glasu ni mogel ubogati, pa naj je zvenel še tako obupano. Obraz je zakopal v dlani in iz glave poskušal izgnati sleherno misel.

Toda glas je zaslišal znova, povsem razločno, čeprav je šlo zgolj za šepet: »Za božjo voljo, odprite!«

Zvenelo je še bolj obupano kot prej!

Tiuri se je ozrl k prijateljem. Obnašali so se, kot da glasu ne bi slišali. Vendar so ga slišali, zagotovo so ga!

»Za božjo boljo, odprite!«

Kaj naj bi storil? Vrat ni smel odkleniti …, a kaj, če je tisti zunaj v resnični stiski, morda begunec, ki išče zatočišče?

Prisluhnil je. Vse je bilo tiho. Toda glas mu je še vedno odmeval v ušesih, ne bo ga tako hitro pozabil. Oh, zakaj se je to moralo zgoditi prav zdaj? Zakaj je moral prav on slišati rotečo prošnjo? Nanjo se ni smel odzvati, toda vedel je, da ne bo miren, dokler tega ne bo storil.

Okleval je. Nato se je odločil. Tiho je vstal, s težavo, saj je od dolgega klečanja na ledenih tleh skorajda otrpnil. Tipaje vzdolž zidu se je počasi začel pomikati proti vratom. Vsake toliko se je ozrl k prijateljem. Sprva je mislil, da niso opazili ničesar, potem pa je Arman pogledal proti njemu. Toda Tiuri je vedel, da ga prijatelj ne bo izdal.

Zdelo se mu je, da se do vrat kapele pomika celo večnost. Nato se je še zadnjič ozrl: k prijateljem, k oltarju in ščitom nad njim, k plamenom štirih sveč in k temnim sencam med stebri in oboki kapele. Nato je zakorakal k vratom in roko položil na ključ.

Če ta vrata odprem, ga je prešinilo, bom prekršil pravila. Potem me jutri kralj ne bo povišal v viteza.

Zasukal je ključ, odškrtnil vrata in pokukal ven.

Tiuri

Želja vsakega mladeniča je postati vitez. Pot do povišanja v ta položaj ni preprosta, a Tiuriju uspe na prag teh nebes priti že pri rosnih šestnajstih letih. Čaka ga le še prebedena noč, razmislek v tišini in zbranosti, pa ga bo kralj Dagonaut razglasil za viteza. Vitezi so najbolj cenjeni prebivalci kraljestva, vitezi so pogumni, drzni, zaupanja vredni moški, ki zvesto sledijo pravilom in kraljevim ukazom. Ko mladenič pride v kapelo, se mu viteški položaj ne more več izmuzniti. Razen če … ah, tu ni nobenega razen. Pravzaprav tu naj ne bi bilo nobenega razen. A ko dober človek zasliši prošnjo za pomoč, se naj bi nanjo odzval. Zlasti še nekdo, ki naj bi postal vitez. Tiuriju se pred očmi sicer zavrti film, a prošnje za pomoč ne more zavrniti. Takrat se njegova usoda spremeni.

Na pot

Triurija namesto praznovanja čaka naporna pot, polna preizkušenj in težav. Že v prvi noči prevzame nalogo skrivnega sla za kralja Unauwena, ob zori pa doživi še smrt neznanega Črnega viteza z belim ščitom, ki je bil zahrbtno umorjen. Vitez mu poleg pisma zaupa še svoj prstan, Tiuri si nato sposodi še njegovega konja, vmes ga na hitro obtožijo tatvine, a z zvijačo se mu vseeno uspe podati na pot, ki mu jo je opisal vitez. Ko se dandanes kamorkoli odpravljamo, je naš kovček poln, še za kratko pot do mesta si vzamemo steklenico vode, Tiuri pa s seboj ni imel ničesar. Poleg žeje in lakote so ga mučili tudi dvomi o lastni sposobnosti, čeprav si še zdaleč ni predstavljal vseh nevarnosti, ki so prežale nanj.

Gozd z roparji

Ko se je Triuriju uspelo izogniti Rdečim jezdecem in Vitezu z rdečim ščitom, so ga napadli razbojniki, obdržal je prstan, a ostal brez konja, zasledovati pa ga je začela še skupina sedmih sivih vitezov. Z vsakim trenutkom se je množilo število sovražnikov, a Triuri se ni predal. Izkazalo se je, da je na svetu tudi kup dobrih ljudi in počasi je napredoval proti Modri reki, kjer naj bi ga čez Veliko gorovje napotil puščavnik Menaures.

Pustolovščina

Kot se za pravo pustolovščino spodobi, Triuri ob svoji nevarni nalogi spozna veliko zelo nenavadnih in izjemnih ljudi, pogosto je na robu smrti, a ga čista vest in pogum rešita iz vsake zagate. Ker je fant, kot se šika, se zanj vname tudi dekliško srce, na pomoč pa mu priskočijo izredni junaki. Četudi ga kralj Dagonaut ni povišal v viteza, Triuri vsak dan znova dokazuje, da odrašča v moža, ki ima v sebi vse viteške vrline. A včasih tudi to ni dovolj, da bi človek izpolnil svojo nalogo.

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Objavljeno v Pilu, februar 2018

O avtorici / avtorju:

Antje Damm, uveljavljena pisateljica in ilustratorka, na obisku v Sloveniji  v sodelovanju slovenske sekcije IBBY-ja in Založbe Zala

med 12.  in 14 9.

(Fotografije Matej Štalcer)

O avtorici / avtorju:

O avtorici / avtorju:

 

 

O avtorici / avtorju:

Rasizem, večji od njune ljubezni

Knjiga Jackie Kay Rdeča prašna cesta upoveduje toliko kot neupovedljivo, hkrati pa kaže na to, da se določeni odtenki diskriminacije, in znotraj le-te posebej rasizma, pojavljajo v malodane vseh družbah, in da nikoli ne morejo biti lastnost le ene družbene konstelacije. Primeri rasizma, posebej iz škotskega okolja, so namreč tako bližnji slovenski izkušnji, da mora bralec zajeti zrak in knjigo, kljub humorju ter ljubezni, ki je zajeta v njej, na trenutke odlagati. Pisateljica se na primer nekje sredi knjige sreča s svojimi tetami po materini strani. Toplim in prijaznim gospem srednjih let, ki se smejijo njenim trapastim šalam, sprva ni jasno, kdo je Jackie Kay. Pa ne gre za to, da v majhnem višavskem mestecu ne bi imele dostopa do knjig, pač pa da je zgodba o otroku, ki ga je njihova sestra pred davnimi časi morala oddati, ker je zanosila s črncem, v družini vedno ostala zamolčana. “Tu je bila, ko je prvič zanosila. Oh, to so bili hudi časi. Zelo težko ji je bilo. Nikomur se ni zdelo prav, da bi te obdržala,” ena izmed sester zašepeta tedaj že odrasli ženski, medtem ko ostale tete potem, ko izvejo, kdo jih je prišel obiskat, komentirajo, da Jackie ni tako temna in da bi lahko veljala za Španko ali kaj podobnega.

Prizor me je spomnil na starejšega moškega, ki je hodil k nam. Miren, nadvse prijeten človek me je ob vsakem obisku spraševal, kdaj bom deklicama ostrigla lase, in kljub pojasnilu, da tega do njune polnoletnosti ne mislim narediti, je pri vprašanju vztrajal. Ko se je deklicama pridružil deček, je komentiral, pri čemer si je vedno nadel resnoben izraz, češ da je deček veliko svetlejši od deklic, “skorajda bel”. Ker nisem premogla poguma Jackie Kay, ki je svojim tetam ob komentarju o njenem španskem izgledu zgolj vrnila nasmešek ter vzela ponujeni čokoladni piškot, sem se zgolj obrnila proč.

Jackie Kay zagotovo ni melodramatična pisateljica, iz svojega iskateljskega projekta ni naredila mitologije, pač pa toplo, fino pripoved, ki navkljub občutljivi temi ohranja vedrino, hkrati pa vsebuje tudi nepoveličevalno iskrenost. V središče je pisateljica postavila lastno osebnost, vendar njen končni namen ni samoopravičevanje, značilno za klasične avtobiografije, pač pa izpostavljenost, prepišnost, priznanje občutka negotovosti, nepripadanja itd. Avtorica se za razliko od nekaterih literariziranih avtobiografij tudi ni odločila osredotočiti na najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje lastnega življenja – otroštvo, pač pa njena spominska lestvica variira od najzgodnejših otroških let pa do leta 2009. Podajanje osebnih občutkov, ki je ključno za to delo, je torej vpeto v družbene konstelacije. Skozi lupljenje oziroma nalaganje teme pridemo do pisateljičinega razmisleka o rasističnih podtonih škotske družbe, ki so včasih neizgovorljivi ali pa so izgovorljivi samo v literaturi.

Čeprav pisateljica z imenom in priimkom ves čas ostaja prisotna, se Rdeča prašna cesta zaradi številnih obratov, srečnih naključij, predvsem pa pisateljičinih refleksiranih izpovedi bere kot roman. Pisateljica ima panoramsko perspektivo na upovedano, toda še bolj ključno je, da skuša odpreti prostor med resničnimi dogodki in lastnimi izmišljijami. Rodnega očeta, ki prihaja iz Nigerije in ki je v šestdesetih na Škotskem študiral gozdarstvo, si predstavlja kot visokega, dostojanstvenega človeka, z velikim dlanmi, temnima življenjskima črtama in širokim nasmehom. Ko se v Nigeriji sreča z njim, ugleda malodane versko blaznega človeka nizke rasti. “Nekoč sem rad hodil po diskotekah in podobno, pil sem vino in spoznaval ženske, zdaj pa sem pridigar. Ti si tisto, kar je bilo prej, to pa je tisto, kar je prišlo potem,” pisateljici izreče oče v hotelski sobi. Jackie uvidi, da je to skrivnost, stara štirideset let, in da bo to tudi ostala, razen če sprejme Kristusa. Edina pikrost, ki so jo Jackie Kay privošči na račun očeta, je, da “mora biti lepo, če veruješ v takšnega Boga, v božjem imenu skrivaš svojo preteklost in niti za sekundo ne občutiš krivde.”

Prizori, ki se jih pisateljici zdi vredno opisati, niso velike, herojske zgodbe, čeprav ljubezen med njenim očetom in materjo v njeni imaginaciji nosi natanko takšen naboj, temveč najmanjkrat povedane zgodbe o rasizmih v najrazličnejših pojavnih oblikah, o ljubezni med materjo in hčerjo, o nesreči, ki ji je spremenila življenje in zaradi katere je postala pisateljica itd. V Rdeči prašni cesti tudi ne gre za nostalgično vračanje v čase, ki so minili, ali za poskus izumljanja novega, boljšega sveta, pač pa za živahno detektivko, ki jo odlikuje avtoričin humor in zmožnost odpuščanja. Verjetno sta ravno ti dve kvaliteti tisti, zaradi katerih knjigo, ki izhaja iz specifične avtoričine situacije, beremo kot univerzalnejšo izkušnjo o izgubi in ponovnem najdenju. Pri tem odločilno vlogo odigra izjemen lik pisateljičine škotske matere. Ta si je za svojo hčer, Jackie Kay, izmislila zgodbo, zakaj se je biološki oče moral vrniti v Nigerijo. Čeprav je bistvo te zgodbe rasistično, saj povzema romantizirane zgodbe o tem, kako naj bi v Afriki živeli – nigerijski oče se je moral vrniti, ker je bil obljubljen drugi ženski – pa pisateljica na ta način vpelje linijo zgodbe, o kateri nihče izmed vpletenih, pa naj ti prihajajo iz Nigerije ali Škotske, noče spregovoriti; v 60. letih je bil temnopolti nezakonski otrok škandal in samo škotska mati hoče razumeti te okoliščine.

Lastno hčer, Jackie Kay, je prepričala, da je samo sebe videla ne kot človeka, ki je bil zavrnjen, pač pa kot človeka, ki je bil izbran. Škotska starša sta njo in njenega brata izbrala, in tudi ko so kolegi staršev pripominjali, da bi otroka morala biti hvaležna, da sta pristala v napredni družini, sta starša odgovarjala, da sta srečna onadva, ker sta temnopolta otroka dobila v posvojitev. Če pripoved ne bi bila do te mere fragmentirana, bi zgodba škotskega para, ki je imel izbiro, in zgodba para, ki te izbire ni imel, utegnila izpasti trivialno, tako pa zaslutimo pisateljičino preciznost. Ali je avtorica zavestno šla v subverzijo avtobiografsko-pritrjevalnega, ostaja odprto, pa vendarle je očitno, da je na dano situacijo pogledala z distance in da je njeno zanimanje drugje kot pa recimo v aktivizmu. Tisto, kar jo žene v raziskovanje, je črna luknja, ki jo je nagovarjala, da poišče rodne starše, ne glede na to da je odraščala v ljubeči skupnosti naprednega škotskega para. Bistvo njenega iskanja tako ne izhaja iz tega, da je črnka v belopolti državi, kjer je ljudje nimajo za Škotinjo in jo sprašujejo, od kod prihaja, temveč da postaja sama sebi tuja. Bolj od tujca od drugod je torej zanimiv tujec v njej sami.

Tisto, zaradi česar so te zgodbe presežne, so drobni pisateljičini prebliski, ki so posledica njene posebne občutljivosti, recimo za malodane vsakršno obliko drugosti, in ki na nek organski način prerastejo v večjo fresko. Le-to je mogoče brati tudi na ravni odzivanja na rasistične komentarje, med drugim tiste, ki so izrečeni povsem dobrohotno. “Črnci so me vedno privlačili. Sanjarila sem, da bi imela črnčke. Ampak mama mi je govorila, ne nori. Veš, da je takšno razmerje nemogoče in da ne bo nikoli preživelo,” mi je nekoč v ginekološki ambulanti dejala medicinska sestra, potem ko je izvedela, da nosim rasno mešanega otroka. Zmedeno sem se ozrla okoli, kot da skušam s sebe otresti pravkar slišano, kot da kličem na pomoč, toda potem sem s stisnjenimi ustnicami zapustila ambulanto. Jezil me ni toliko komentar, kot to, da se nisem znala prav odzvati. Jackie Kay zna pogladiti in pomiriti. Rasizem je vedno, in ne glede na število incidentov, nepričakovan, zapiše, in zanj nikoli nimaš pripravljenega pravšnjega odgovora.

Pisateljica torej tiste, ki menijo, da so različne oblike diskriminacije, pri čemer poseben poudarek daje rasizmu, stvar preteklosti in da gre samo za pretirano občutljivost in defenzivni refleks posameznikov, postavi na svetlo. Lepota njenega teksta je v obzirnosti, s katero to počne in ki pušča prostor tudi za bralčevo refleksijo; eden izmed mogočih pomislekov je, da sta se njena starša morebiti ljubila, toda okoliščine so ju privedle, da sta se razšla in da niti po vsem tem času ne najdeta besed, da bi svojo bolečino upovedala. In še več, nezmožnost realiziranja ljubezni, kajti rasizem tistega časa je bil večji od njune ljubezni, je na svojstven način zaznamovala njuni življenji tudi v kasnejši dobi. Pisateljica nam torej z vztrajnostjo in smelostjo kaže tisto, kar bi bilo bolje pustiti v zamolku, hkrati pa tudi, v čemer je bolj eksplicitna, da je imela srečo, ker se je znašla v ljubeči družini. Za hip si skuša predstavljati drugo življenje, ki bi ga imela, če bi jo postavili na manj uhojeno rdečo prašnato cesto, toda tega – čeja – kot že rečeno, ne odpira na aktivističen način, če že, je njen aktivizem zgolj intimen, pač pa, da vsemu vdihuje novo življenje. Njeno raziskovanje je popisano kot ljubezenskega zgodba, v kateri vključno vlogo odigra tudi pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ki jo prikaže v novi, osebni luči. In nenazadnje je tudi zaradi tega ta avtobiografija dragocena.

Zapisala Gabriela Babnik

http://www.airbeletrina.si/clanek/rasizem-vecji-od-njune-ljubezni

O avtorici / avtorju:

Uganka Londonskega očesa, Siobhan Dowd

Najbolj me je navdušil dvanajstletni Ted Sparks, glavni junak knjige Uganka Londonskega očesa. Fant s posebno boleznijo in neverjetnimi možgani pripoveduje zgodbo o iskanju bratranca Salima, ki je izginil v panoramskem kolesu v Londonu. Ko v ponedeljek, 24. maja, ob 11.32 Salim vstopi v kabino Londonskega očesa in čez pol ure iz nje ne izstopi, se pustolovščina začne. Ted se s pomočjo sestre Kat poda na iskanje bratranca, ki je čudežno izginil. Ted me je navdušil zaradi svojih neverjetnih sposobnosti razmišljanja, s katerimi vidi stvari drugače kot običajni ljudje in zato prav njemu na koncu uspe rešiti uganko Londonskega očesa. (Sara)

http://https://www.mojaobcina.si/ljubljana/novice/obvestila/dan-za-poletavce-in-najpoletavce.html

O avtorici / avtorju:

O avtorici / avtorju:

Siobhan Dowd: Cesta utehe

(Matej Bogataj)

Prevod: Jaka Andrej Vojevec. Založba Zala, Hlebce 2017, 283 str., 27,99 €

+ + + +

Iskanje matere, najdenje resnice

Siobhan Dowd, irsko pripovednico, smo že brali, recimo njen roman Barjanski otrok o otroški mumiji, najdeni v irskem barju, ki si jo preiskovalci podajajo, ko vidijo, da je čisto prestara, da bi še bilo vredno iskati storilce. Imamo pa tudi zgodbo mladega najditelja, ki ga pestijo številne težave in še malo kolaborantski je zraven: vsi drugi navijajo za Bobbyja Sandersa in Irine gladovalce, on se druži s sovražnikom, angleškim vojakom.

Cesta utehe je pocestni roman. Dekle pri štirinajstih, ki najde rejničino lasuljo in se ji v hipu zvrti od možnosti življenja pod krinko in z drugo identiteto, starejšo in bolj suvereno, pobegne in se odpravi iskat mater. Nejasna predzgodba njenega otroštva, prizori partnerskega nasilja in podobno jo preganjajo, zato je bila že v popravnem domu problematična, slabo je krotila jezo, pa še v socialnega delavca je bila zaljubljena, on pa je z novim delovnim mestom izginil, saj gojenci in njihovi varuhi ne smejo vzdrževati stikov.

Holly, ki postane z lasuljo in v ukradenih intrigantnih cunjah Solace, neranljiva in izredno privlačna, se na štop prebija proti Irski, mimo policijskih patrulj, ki jo iščejo, spoznava različne modele, večinoma neškodljive in včasih malo izkoriščevalske. Dekle pri sedemnajstih, kolikor jih šteje po stilni preobrazbi, je pač lahek plen podeželskih pohotnežev, ki pobirajo punce ob cesti ali jim v diskotekah plačujejo pijačo. Napetosti, stalna negotovost in različni ljudje, ki ji kot v kakšni mitski zgodbi o junaškem potovanju pomagajo na poti, vse ji širi izkušnje, k povečani senzibilnosti pa pripomorejo tudi neprespanost, bežanje pred sprevodniki in padanje v situacije, ki jim nikakor ni kos, za vsako laž si mora izmisliti deset novih in tako v nedogled. Dokler na koncu med enim od napadov panike – že prej ima resne težave z nakopičeno jezo –, podkrepljenih s klavstrofobijo, ne spozna resnice o svojem odraščanju: kot bi se dvignila megla, jasno ugleda možnosti in se odloči za tisto, ki bi ji jo svetovali odrasli in ne katero od bolj avanturističnih in heroičnih, ki bi z drznostjo navdušila sogojence in vrstnike.

Siobhan Dowd potepuško dekle pelje skozi različne preizkušnje, predvsem pa gradi na njenem notranjem svetu, ki je vse prej kot pregleden ali preprost. Občutki izgubljenosti, zapuščenosti, pomanjkanje samozavesti in krivda za tisto, kar na poti ukrade, in to dobrim ljudem, vse jo peha v skrajna stanja. Ta pisateljica dobro in prepričljivo razčleni, svet ceste in prometa ponuja številne možnosti in seveda – gre le za problemski roman, ki se spogleduje s pisanjem za mladostnike – dober konec vse povrne, vse ure trpljenja in negotovosti in občutek osamljenosti in izgubljenosti.

O avtorici / avtorju:

Noč knjige – Stalaktiti zvena ljubezni na tipalkah metuljev

21. april 2017

O avtorici / avtorju:

Dobre knjige za vse generacije so redke. Za mlade tudi.

16. november 2016

O avtorici / avtorju:

Uprizoritev Virginija Volk je nastala po motivih slikanice avtoric Kyo Maclean in Isabelle Arsenault,  ki je lani v prevodu Tine Mahkota izšla pri založbi Zala. Vanesa ima sestro Virginijo, ki se počuti prav volčje oziroma se tako obnaša. Kar naprej tuli, renči in revska, slabe volje je, ne ljubi se ji družiti z nikomer, vse ji gre na živce in prav nič je ne more potolažiti. A Vanesa se odloči, da jo bo spravila v dobro razpoloženje. Poskuša marsikaj, a ne gre tako zlahka. Končno ji Virginija pove, da bi jo osrečilo, če bi lahko nekam poletela. Nekam, kjer so kolački, lepe cvetlice in drevesa in prav nobene potrtosti. Tja, v Rožni park! Vanesa se ne obotavlja, poišče škatlo z barvicami in stene kmalu postanejo pisane in slikovite. Virginijina soba se spremeni v Rožno dolino, v cvetoči vrt, poln barv in svežine. Naenkrat vse poleti, postane svetlo in veselo, z Virginijo vred.

Navdih za naslov in vsebino slikanice sta angleška pisateljica Virginia Woolf, ki je trpela za depresijo in melanholijo, ter njena sestra, slikarka Vanessa Bell. Vendar ne gre za njuno biografijo, pač pa za oris počutja, ki je pisateljico spremljalo skorajda vse življenje. Zgodba opomni na moč in pozitivne učinke, ki jih premore domišljija oz. umetnost, da si opomoremo in znova postavimo na noge. Izriše nam tudi subtilno podobo sestrske ljubezni in prijateljstva nasploh, katerega naloga je med drugim, da opazimo druge, jih poskušamo razumeti in jim pomagati.

Tako mračni vihar v Virginiji kakor Vanesina barvna eksplozija sta na odru prikazani z domišljijsko močjo senčnega gledališča. Svet senc in barv z milino, občutkom, lahkotnostjo in sočutjem izrisuje domišljijsko pustolovščino med morami in sanjami, ki se konča s hvalnico življenju.

***

***

Virginija Volk je ena najbolj globokih in ganljivih slikanic, kar sem jih prebral. Navdušilo me je pogumno pisanje o temah, o katerih se navadno z otroki ne pogovarjamo in ki jih kot odrasli težko sprejemamo. Čeprav Virginijina bolezen nima imena in je o Vanessini bolečini težko govoriti, pa nas to ne odvezuje, da o njiju ne bi govorili. Slikanica se me je močno dotaknila tudi zato, ker umetnosti in domišljiji razločno pripisuje zdravilno in tolažilno moč oziroma sposobnost, da vsaj omili pekočo bolečino čustvenih ran, ki jih vsakdo nosi v sebi. Gre za slavljenje domišljije, ki zna ustvariti »kraje« za iskanje odgovorov, ki jih je sicer tako težko najti.

Slikanica navdušuje tudi s sporočilom zgodbe, ki izpostavlja, kako pomembna sta dobro počutje in želja po življenju. Po zaslugi Vanesinega ljubečega prizadevanja pridemo iz zgodbe z velikim upanjem. In to je dobrodejno.

S postavitvijo te pripovedi na oder – ko jo prestavljam iz knjige, kjer tako posrečeno živi po zaslugi umerjenih besed in odličnih ilustracij, in ji skušam vdihniti novo življenje v gledališču – prevzemam veliko odgovornost. Zato se zanašam na svojo običajno govorico, jezik senčnega gledališča, v katerega zaupam.

Le kdo bi znal bolje od gledališča senc govoriti o tem, kar metaforično prežema to zgodbo: o temi in svetlobi, o črnini in barvi?

Fabrizio Montecchi

Režiser Fabrizio Montecchi se je rodil leta 1960 v Italiji, kjer je študiral scenografijo in arhitekturo. V času študija arhitekture v Benetkah se je priključil gledališki skupini Teatro Gioco Vita iz Piacenze, kjer je danes umetniški vodja, in se uveljavil kot eden najpomembnejših režiserjev senčnega gledališča na svetu. Kot režiser in scenograf je sodeloval s številnimi pomembnimi gledališči v Italiji (milanska Scala, La Fenice v Benetkah, opera v Rimu, veronska arena) in po svetu. Njegove predstave so pogosto povabljene na ugledne mednarodne festivale, za svoje delo pa je prejel že več nagrad. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je pred dvema letoma režiral uspešno predstavo letošnjega dobitnika nagrade za otroško in mladinsko književnost ALMA Wolfa Erlbrucha Račka, Smrt in tulipan, ki je na številnih gostovanjih po svetu dobila že 12 nagrad. Fabrizio Montecchi predava na številnih delavnicah in mednarodnih gledaliških šolah.

PREMIERA: 20. april 2017, Veliki oder LGL 

O avtorici / avtorju:

Noč knjige: “Stalaktiti zvena ljubezni na tipalkah metuljev”

 

s spletne strani Moja občina

[space]

O Noči knjige

Noč knjige 2017

Šele ponoči izveš
koliko zvezd
je vrh neba.
Koliko bratov čutiš
sredi srca.
Koliko bratov sveta.
Koliko bratov sveta.
Šele sredi noči
izveš koliko oči
se zapira v sen
da nisi sam
zapuščen
šele opolnoči
ko iz zore zlate
zvezde bleščijo na nas.
Vsaka ima miren
zelenosrebrn obraz.

– Srečko Kosovel

 

Noč knjige bo zasijala tudi v letu 2017!

Odkar je Unesco 23. april proglasil za svetovni dan knjige, ga slavimo po vsem svetu, zadnja leta tudi ponoči. S knjižnim ponočevanjem so začeli v Nemčiji, ZDA, Veliki Britaniji in na Irskem, izjemno prodorna Noč knjige sorodne srčne krvi od leta 2012 poteka na sosednjem Hrvaškem, leta 2014 pa je v sodelovanju s hrvaškimi kolegi prvič zaživela tudi v Sloveniji in Srbiji. Premierno slovensko Noč knjige je na svetovni dan knjige pod častnim pokroviteljstvom Slovenske nacionalne komisije za Unesco soustvarilo 79 krajev – in ničkoliko knjižnih zanesenjakov – po Sloveniji in v zamejstvu.

Mednarodni dogodek, ki knjigo in branje postavlja na piedestal gradnikov zdrave družbe, nagovarja vse generacije bralcev. Na prav posebno noč, ko knjiga pokaže svojo moč, se na Slovenskem zvrsti plejada dogodkov, usmerjenih k dvigovanju zavesti o branju, opogumljanju duha in bistrenju pogleda.

Še posebej nas veseli, da slovenski deležniki na področju knjige znamo stopiti skupaj, da so prireditelji po vsej deželi tako širokosrčno posvojili in udejanjili idejo Noči knjige ter da je z vero v skupni cilj mogoče tudi (skoraj) nemogoče. Lani se je v projektu Noč knjige 2016 za knjigo združilo prek 300 organizatorjev, ki so pripravili blizu 350 dogodkov v 124 slovenskih krajih od Goričkega do Pirana in še malo onkraj, udeležilo pa se jih je več kot 100.000 ljudi.

Prepričani smo, da bo tudi Noč knjige 2017 povezala organizatorje in udeležence tega dogodka v viru ustvarjalnosti, radovednosti, koprnenju po lepem in praskanju po bolečem – v knjigi. To noč naj knjige in njihove bralce obsije zvezdna svetloba, kajti: “Šele ponoči izveš/ koliko zvezd/ je vrh neba./ Koliko bratov čutiš/ sredi srca.” (Srečko Kosovel)

Naj živi knjiga! Naj živimo bralci! 

s spletne strani 2017.nocknjige.si 

[space]

O avtorici / avtorju:

sreda, 29. marec, ob 18.00,

v Trubarjevi hiši literature

Pismo za kralja je danes že klasika, napisan v 60-ih letih, vsako desetletje znova izdan, vsakič visoko nagrajen, sedaj kroži že v številnih jezikih, nazadnje tudi v slovenskem. Avtorica Tonke Dragt je za knjigo dobila najvišjo in najuglednejšo nagrado pero peres. O romanu bo kaj več povedala prevajalka Mateja Seliškar Kenda, tudi urednica Založbe Zala. Klepet bo vodil Matej Bogataj.

Več o knjigi na spletni strani založbe Zala.

s spletne strani Trubarjeve hiše literature

[space ]

O avtorici / avtorju:

MATEJ BOGATAJ

3. 3. 2017

André Alexis: Petnajst psov

Prevod Jaka Andrej Vojevec. Založba Zala, Hlebce 2016. 206 str., 28,95 €

+ + + +

Odštevanje od krdela k primerku

Vse je kot v na črn način veseli viži, ko gre skupina nekam in potem še člani postopno drug za drugim, kamorkoli že, vsak po svoje. Za pse iz romana kanadskega prozaista Alexisa, ki se dogaja v Torontu in v katerem ima mestna geografija pomembno vlogo, velja enako: trije so že takoj na začetku poklani od vrstnikov, ki dobijo čudne sposobnosti skupnega nastopa, predvsem pa izgubijo občutek za simbolno, za vdajo, s katero pes s tem, da se pomoči, prizna poraz in je zmagovalcu to dovolj, ni mu treba stisniti grla. Krdelu iz romana pa ne.

Ker je z njegovimi pripadniki vse narobe, bi rekli. So žrtve muhavosti in samovolje bogov, natančneje: med enim od popivanj se Apolon in Hermes sporečeta glede mentalnega stanja človeštva in njegovega samoprecenjevanja, katerega dokaz so nabijanja o svobodni volji in sebi kot kroni stvarstva. Da ne govorimo o popularnih floskulah, kako celotno vesolje sodeluje, da bi nam v dani situaciji pomagalo, in podobnih. Bogova rahlo opita stavita, da s takšnim duševnim ustrojem ne moreš umreti srečen. Recimo niti leta 2050 ne. Ker gresta ravno mimo pasje klinike, se odločita za stavo v prav kiničnem delu spektra: psom dodelita človeške lastnosti, pa da vidita, ali bo kateremu od nekaj več kot ducata uspelo umreti srečen.

Maček Murr in njegovi filistrski življenjski nazori so bili v središču pozornosti pisatelja E. T. A. Hoffmanna, iz Turčije v Nemčijo priseljeni pisatelj Akif Pirincci je napisal felinološka romana z mačjim detektivom, vendar v prozi radi nastopajo tudi psi, vse od Flusha Virginie Woolf do kokeršpanjela prijateljice Browningove. Pri Alexisu so tu z namenom, da bi preveril bedno človeško kondicijo. Za to morajo biti psi kar najbolj diverzitetni, in res se takoj vzpostavita vojščaška in kriminalna kasta, na drugi strani pa občutljivi pesniki in takšni, ki se potapljajo v jezik in se jim zdi to nekaj najčudovitejšega in čudežnega. Bogovi niso ravno zadovoljni s potekom, ne gre, da se ne bi vmešavali, tudi vsemogočni oče Zevs in sojenice, ki režejo in v občutke pomakajo nit življenja, se vmešajo in zraven še same zamočijo. Na koncu ostane od krdela en sam, betežen, slep in gluh, a za svoje zvesto vztrajanje je tudi nekako nagrajen. Nekako.

Petnajst psov je duhovita proza, predvsem v tistih delih, ko psi ne razumejo, zakaj jim provizorični lastniki – po pobegu iz pasje klinike se odločijo za uličarstvo z občasnim iskanjem začasnega azila – tako zamerijo nekatere stvari. Predvsem stvari, vezane na neprestano potrjevanje ali rušenje hierarhije znotraj tropa, pa vse tisto, kar gre k primarno vonjalnemu dojemanju sveta in samoumevnosti parjenja. Kot ne razumejo človeških komplikacij okoli istega. Ali kontroverzne prevlade, prekršene s podrejanjem pri maskiranju in igranju z bičem in škornji.

Človeški svet, gledan skozi pasje oči, je še bolj zagaten kot pasji skozi človeške; Alexis pa duhovit, čeprav je končni rezultat – križanje pasje narave in človeške inteligence, kakor jo spodbuja raba jezika – slej ko prej nezadosten. Skoraj depresiven. Intervenciji bogov navkljub.

Vir: Mladina

[space]

O avtorici / avtorju:

Super junaki in super knjige

9. februar 2017

[Lesce]: Projekt za spodbujanje branja, ki ga Knjižnica A. T. Linharta Radovljica izvaja v sodelovanju z Založbo Zala. Projekt je pilotski in ga bomo sprva izvajali na OŠ F. S. Finžgarja Lesce in OŠ A. T. Linharta Radovljica.

s spletne strani  Knjižnice A. T. Linharta Radovljica

[space]

O avtorici / avtorju:

Super junaki in super knjige

6. februar 2017

[Radovljica]: Projekt za spodbujanje branja, ki ga Knjižnica A. T. Linharta Radovljica izvaja v sodelovanju z Založbo Zala. Projekt je pilotski in ga bomo sprva izvajali na OŠ F. S. Finžgarja Lesce in OŠ A. T. Linharta Radovljica.

O avtorici / avtorju:

Goljata čakam

15. marec 2017

[Bohinjska Bistrica]: Delavnico v slogu barvitih kolažev podarja Založba Zala.

O avtorici / avtorju:

Goljata čakam

3. marec 2017

[Bled]: Delavnico za otroke je po slikanici nemške pisateljice in arhitektke Antje Damm pripravila Založba Zala iz Hlebc pri Lescah.

[space]

O avtorici / avtorju:

Goljata čakam

16. februar 2017

O avtorici / avtorju:

Bi se skrivali s slonom?

13. oktober 2016

O avtorici / avtorju:

Bi se skrivali s slonom?

12. oktober 2016

O avtorici / avtorju:

Bi se skrivali s slonom?

7. oktober 2016

O avtorici / avtorju:

Besedna postaja: irski večer glasbe in literature

v četrtek, 16. marca, ob 20. uri

O avtorici / avtorju:

S knjigo po svetu: Irska

11.03.17 ob 11:00 – 12:00 – Knjigarna in papirnica Konzorcij

Spletna stran Knjigarna in papirnica Konzorcij

[space]

Irska literatura na Zalini polici:

O avtorici / avtorju:

Festival Literature sveta – Fabula 2017

3.–11. marec 2017

Dogodek

Naslov:

Sploščeni zajec

Kdaj:

5. 3. 2017, 12.00

Kje:

Vodnikova domačija – Ljubljana

Kategorija:

Mlada fabula

Opis

Pika, slika, zgodba je projekt, ki na odru združuje pripovedovanje, ilustracijo (animacijo) in glasbo. Slikanica zaživi na vse načine! (3+)

Pes in podgana na cesti najdeta sploščenega zajca. Kaj naj storita? Naj ga kar pustita ležati tam? Ni videti, da mu je na tleh udobno. Pes ima zato boljšo idejo. Pisatelj in ilustrator Bárður Oskarsson se v zgodbi vprašanj življenja in smrti loteva z veliko humorja in sočutja in jo zaključi s presenetljivim obratom.

Pripovedovalka: Špela Frlic

Animator: Lea Zupančič

Glasbenik: Marko Brdnik

V sodelovanju z Vodnikovo domačijo in zavodom Divja misel. Slikanico je izdala Založba Zala, prevedel jo je Darko Čuden.

Iz spletne strani: http://www.festival-fabula.org/2017/

Vodnikova domačija
 Zavod Divja misel

[space]

O avtorici / avtorju:

Moj malček: revija za skrbne starše, št. 1–2/2017

Goljata čakam, Sploščeni zajec in Pesem o razbitem nosu na “Knjižni polici” po izboru in predstavitvi mag. Maje Črepinšek

[space ]

“Ta čudovita knjiga pripoveduje na mnogih ravneh, z jezikom besed, še več pa z likovno govorico. Govori o prijateljstvu, zaupanju, upanju, potrpljenju, minevanju časa, vrtenju letnih časov in … sreči.”

 [space ]

“To je dragocena slikanica, ki vabi v razmišljanje o pomembnih temah, hkrati pa tudi tolaži. Pomaga celiti rane, ko otrok sam doživi izgubo.”

 [space ]

“Navdihujoča zgodba govori o pogumu in o strahu, o porazih in o zmagah, o vrstniškemu nadlegovanju in o podpori, o športu in o glasbi. Pa o tem, da prav nihče ni “luzer” in da težav ni vedno dobro zaklepati vase. Predvsem pa, da se vedno lahko zgodi nekaj, kar obrne življenje na bolje.”

[space ]

Pismo za kralja pod rubriko “Za starše, učitelje in mentorje” po izboru in predstavitvi mag. Maje Črepinšek

“Napeta je, da ne moreš zaspati, dokler je ne prebereš. Meni je še posebno všeč, da se v dogodivščine neopazno vpleta premislek o tem, kaj je prav. To je knjiga, ki slavi vrednote kot so zaupanje, poštenost, dobrota in srčnost. Toplo priporočam!”

O avtorici / avtorju:

32. Slovenski knjižni sejem: Tržna niša – knjige za vse

Eden od pogovorov v sejemski Debatni kavarni se je vrtel o kakovostni literaturi za vse generacije.

Igor Bratož
sre, 23.11.2016, 18:00

»Zgodba za otroke, v kateri uživajo samo otroci, je slaba otroška zgodba!« To je bilo mnenje C. S. Lewisa, avtorja Zgodb iz Narnije, s katerim bi bilo mogoče povzeti enega od včerajšnjih dogodkov v sejemski Debatni kavarni. Z dodatkom: Dobre knjige za vse generacije so redke.

V programu Debatne kavarne so včeraj namreč spregovorili o dobrih knjigah, ki odpirajo najbolj pereče teme, in vendar so dosegljive tako zelo mladim, včasih celo najmlajšim, obenem pa izjemno močno nagovarjajo tudi odrasle.

O knjižnem trendu oziroma fenomenu otroških in mladinskih knjig, ki jih berejo tudi odrasli, so spregovorili Silva Kos, prevajalci Tina Mahkota, Darko Čuden in Jaka Andrej Vojevec in predsednica slovenske sekcije IBBY, Mednarodne zveze za mladinsko književnost Tilka Jamnik, v naslov debate pa so postavili trditev, ki najverjetneje povsem drži: Dobre knjige za vse generacije so redke. Pogovor se je vrtel torej o kakovostni literaturi (od slikanic do romanov) za vse generacije, ki lahko predstavlja nujno potrebno vez med naraščajočim prepadom med generacijami danes in edinstveno pot do medsebojnega razumevanja in empatije, za katera se zdi, da vse bolj usihata.

Fenomen, ki so mu v osemdesetih letih prejšnega stoletja na Norveškem in Švedskem nadeli ime allålderslitteratur in kasneje na Otoku crossover fiction, da torej odrasli berejo knjige, namenjene otroškim ali mladostniškim očem, seveda ponuja veliko vprašanj, ni pa novost. Táko nalepko so dobile globalne uspešnice J. K. Rowling o Harryju Potterju, ki so postale tako rekoč prototip žanra, pa niz romanov Philipa Pullmana Njegova temna tvar, roman Marka Haddona Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa, v istem risu sta seriji Suzanne Collins Igre lakote in Stephenie Meyer Somrak, sem bi lahko prišteli tudi nekatere naslove Isabel Allende, celo Harukija Murakamija.

Če se ozremo po bližnji okolici, je mogoče ugotoviti, da si odrasli bralec zlahka najde imenitno branje v seznamu, na katerem Pionirska – Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo Mestne knjižnice Ljubljana od leta 2010 odlične izvirne slovenske in v slovenščino prevedene knjižne naslove opremi s priznanjem zlata hruška. Jasne ločnice med pisanjem za mladostnike ali odrasle sicer ni, je pa »crossover« pred dvema desetletjema tako rekoč čez noč postal založniška niša z velikim potencialom, saj je v veliko primerih prinesel tako navdušenje bralcev kot kritiško odobravanje.

[space ]

Vir: Delo.si

[space ]

Pobrskajte po medgeneracijskem branju na naši polici: tule.

[space ]

O avtorici / avtorju:

Slikanica o večkrat pozabljeni in prezrti tematiki v Bukli:

O avtorici / avtorju:

Recenzija dveh naših slikanic v Bukli – Vsi tukaj, vsi skupaj in Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev:

O avtorici / avtorju:

Recenzija romana Kako sem po nesreči napisala knjigo v Bukli:

O avtorici / avtorju:

O avtorici / avtorju:

V Sloveniji nas je obiskala Isabelle Wéry, avtorica Razkoščičene Marilyn. Objavljamo fotografijo intervjuja in nekaj utrinkov z literarnega večera v Konzorciju.

O avtorici / avtorju:

Roman Barjanski otrok je prejel priznanje ZLATA HRUŠKA za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo! Čestitke prevajalki Tini Mahkota in hvala vsem za pohvale in spodbudne besede!

O avtorici / avtorju:

O avtorici / avtorju:

O avtorici / avtorju:

O avtorici / avtorju:

V časopisu delo je knjiga tedna postal tudi roman Najemnik:

O avtorici / avtorju:

Zelo smo ponosni, da je Preden zgorim postala knjiga tedna v časopisu Delo!

O avtorici / avtorju:

O avtorici / avtorju:

Dežela gasilcev (in) požigalcev

Pisatelj se vrača v kraje, kjer je bila v času njegovega krsta serija požarov. Medtem je požigalec ujet, zaprt in tudi že izpuščen iz ustanove, dogodki pa v ljudskem spominu še kako živi; na mesto takratnega prebivališča in na okoliščine, na strah, ki je zajel ljudi, ko je v njihovi bližini zagorelo in so bile vse iskalne akcije požigalca zaman. Dokler razkritje ni osupnilo vseh.

Vendar norveški pripovednik Heivoll ne samo rekonstruira dogodke s konca sedemdesetih let, ne hodi le od vrat do vrat in brska po starih dnevnikih, tudi babičinem. Ne gleda samo časopisnih novic iz tistega časa in poskuša razumeti fanta, ki se mu je na služenju vojaščine nekje na ruski meji nekaj zalomilo in je potem brezdelno in brezvoljno in molče posedal in poležaval doma, razen seveda v trenutkih, ko je bilo treba v vsem sijaju z gasilsko cisterno na prizorišče požiga.

Predvsem vodi obe zgodbi vzporedno; tisto o nerazumljivih potezah nikoli izstopajočega fanta z njemu dobro znanega norveškega podeželja in svojo lastno. O tem, kako so ga svarili pred temno stranjo, pa ji je vseeno podlegel in imel nekaj silovitih pijanskih in avtodestruktivnih eskapad, predvsem v času očetovega umiranja. O tem, kako se je njegovo lastno zgledno življenje v nekem trenutku zasukalo in se je znašel nemočen pred lastnimi destruktivnimi vzgibi. Pa tudi o tem, kako v okolju, kjer vsi vsakogar poznajo, deluje zlo, ki ga ne morejo misliti, in kako spravljivo in odpuščajoče ob izgubi in ob vzniku nerazumljivega delujejo severnjaški narodi; spomnimo se njihovega rojaka Breivika in našega tihega čudenja, ker njegovega pohoda niso izrabili za politiziranje in odstavljanje vladajočih.

Heivoll vzporedno vodi obe zgodbi, požigalčevo, prepleteno z junaškimi akcijami lokalnih gasilcev in povečanim občudovanjem njihovega dela, in pisateljevo. Oboroži se z dokumenti in zašpili zgodbo z enigmatičnim zapisom iz dnevnika, ki priskrbi naslov. Izpiše kroniko vasi v dneh, ko je živela obsedno stanje. Pri tem ne gradi na odtegovanju ali enigmatičnosti, bolj kot postopno razkrivanje ga zanimajo notranje krajine, ki jih z jarkim ognjem in osvobojeno energijo razsvetlijo požari, pa tudi skoraj skupinska slika ljudi in kraja, ki postaja več kot samo kulisa in prizorišče in dobi v pripovedi vse dejavnejšo vlogo. Da razumemo, kako je kraj odigral svojo vlogo pri požiganju kot enem redkih načinov izražanja, iskanja čudežne in ničemur zavezane lepote in posameznikove afirmacije.

Avtor: Matej Bogataj
Vir: http://www.mladina.si/165791/gaute-heivoll-preden-zgorim/

O avtorici / avtorju:

Da ne bo kakšnih čudnih misli!!! Ne gre za barvo kože, ampak dlake. Beli medved in rjavi medved, da o zajčkih ne govorimo. Prijatelji prinesejo steklenico Polar Bear Vodke iz Belorusije. Dobro darilo za konec zime in čeprav zelo mrzel, hkrati ogrevajoč vzpod­bujevalnik pred večerjo z belorusko (krompirjevo) babko. Naslednji dan mi do­bra znanka podari očarljivo slikanico Sitnobe sitne, ki govori o prijateljstvu. Ni veliko besedi, ampak so toliko bolj zgovorne slike. Gospod Medved, ki neznansko rad je med, dobi sosede. Zajčki pridejo prosit za malo medu, da bodo spekli torto, a medved: nimam. Pridejo prosit za kakšno poleno. Medved: nimam. Potem pridejo vprašat, če bi lahko zamenjali kakšno knjigo. Medved: nimam. Potem nekega dne nenadoma pozvoni. Pred vrati nobenega zajca, samo košara, v njej pa torta in polenca in Vodnik po zajčji galaksiji in pismo: Ker gospod Medved vsega tega nima, mu to prinašajo zajci. In Medved se zave, kaj je osamljenost. … Na sanke naloži polena, med, nekaj knjig ter se med snežinkami poda k sosedom. Ko napoči pomlad, skupaj čebelarijo, drvarijo, pečejo torte, medved zajčkom prebira pravljice in skupaj gledajo zvezdno nebo. Bila je sobota, pod oblaki zvezd ni bilo, dobila pa sem navdih za medeni nedeljski zajtrk.

Koktajl beli medved

Za 6 oseb potrebujemo: 600 ml penine, 180 ml vodke, sok dveh limet, zdrobljen led, visoke kelihe, ohlajene slamice.

Kelihe shladimo v zamrzovalniku. Če nimamo zdrobljenega ledu, vzamemo kocke, jih damo v vrečko za zmrzovanje in potolčemo s kuhinjskim kladivom.

Limeti prerežemo na pol in eno polovico razrežemo na tri rezine. Iztisnemo sok. V orošene kozarce damo led, jih orosimo z limetinim sokom, dodamo vodko in penino. Rob kozarca okrasimo s pol rezine limete in ponudimo s slamico.

Medeno mleko z ingverjem

Za 4 osebe potrebujemo: 100 g ingverja, 1 l mleka, 8 žličk medu, 40 g bele čokolade po želji, metlico za spenjenje mleka.

Ingver olupimo in ga zrežemo na ploščke. 800 ml mleka in ingver zavremo, pustimo, da pet minut stoji. Dodamo med, premešamo, da se popolnoma stopi, in mleko precedimo v ogrete kozarce. 200 ml ogretega, ne zavretega!!! mleka spenimo, damo na mleko, po želji posujemo z oblanci bele čokolade, ki jo naoblamo z nožičem za lupljenje krompirja.

Medeni mafini z malinami

Za 1 pekač potrebujemo:

Za drobljanec: 50 g finih ovsenih kosmičev, 50 g moke, 50 g mehkega masla, 20 g tekočega medu.

Za testo: 120 g masla, 80 g sladkorja, 120 g tekočega medu, 1 vanilin, 1,5 žličke pecilnega praška, 3 jajca, 300 g moke, 120 g smetane, 100 g odmrznjenih malin, 12 papirnatih modelčkov, 1 pekač za mafine.

Kosmiče, maslo, moko, med za drobljanec nadrobimo s prsti in damo na hladno.

Maslo, sladkor, med, vanilin in ščep soli stepamo z mešalnikom najmanj 8 minut. Počasi dodajamo po eno jajce. Moko in pecilni prašek zmešamo in izmenjaje s smetano dodajamo testu. Na hitro vmešamo odtajane maline in s testom napolnimo papirnate modelčke. Na vrh mafinov enakomerno razdelimo drobljanec in pečemo v pečici, ogreti na 180 °, pečemo 20–25 minut.

Ohladimo na mrežici.

Vir: http://www.gorenjskiglas.si/article/20150307/C/150309842/1169/z-belim-za-mizo–z-rjavim-v-posteljo-/&template=komentar
Avtorica: Alenka Bole Vrabec

O avtorici / avtorju:

Marsikdo je ob zadnjih burnih razpravah o otrocih s posebnimi potrebami in financiranju njihovega izobraževanja pomislil: “Joj, koliko besed o pomoči posebnim otrokom. Naj se rajši več ukvarjajo z nadarjenimi, bo večja korist …” Tudi v meni se je kdaj naselila podobna misel.
Naključje ali usoda – ne vem, kaj je bilo, vi pa izberite tisto, v kar verjamete – ravno v tem času me je v knjižnici “našla” knjiga pisateljice Sally Gardner Črviva luna. Res čudovito branje, iskreno priporočam vsem, tudi tistim (baje, da vas je 41 odstotkov!), ki letno ne preberete niti ene knjige. Potem ko sem do konca užil vseh 100 poglavij knjige (ne se ustrašiti: to so bolj poglavjica kot poglavja, saj so v povprečju dolga dve strani, nekatera pa samo sedem vrstic), sem se lotil še spremne besede (priporočilo: nikar zmeraj ne prezrite spremnih besed, včasih so prav zanimive). In kaj je v tej tako posebnega – in kar naj bi imelo zvezo s sestavkom o otrocih s posebnimi potrebami? Tole med drugim piše avtorica spremne besede o pisateljici Sally Gardner Sabina Burkeljca:
“Sally Gardner so že zgodaj v otroštvu dali nalepko ‘neučljiva’, brati se je naučila šele, ko je imela štirinajst let. Danes je ena najbolj cenjenih angleških mladinskih avtoric, njene knjige so nagrajene in prevajane v tuje jezike. /…/ Sally tako daje upanje slehernemu ‘drugačnemu’ otroku. /…/ Sally so poslali v šolo za zaostale otroke (sama pravi, da je bil to neke vrste zapor), ker v tistih časih še ni bilo šol, ki bi sprejemale otroke s tovrstnimi težavami. Spominja se nekega dne, ko po nobenega otroka ni prišel starš, ponjo pa je prišel očim in takrat je vedela, da je ljubljena in rešena, niso ji vzeli upanja. /…/ Sally so nekoč, že kot znano pisateljico, prosili za govor na posebnem dnevu na neki šoli, kjer so podeljevali nagrade. Vedela je, kaj pomeni to, da nikdar nisi dobil v šoli nagrade, kljub velikanskemu trudu, ki si ga vložil v delo, zato je imela govor za ‘luzerje’, kajti sama dobro ve, kako se počuti otrok, ki le nemo sedi in opazuje svoje vrstnike, ki pobirajo nagrade.” (Sally Gardner: Črviva luna. Hlebce, Založba Zala 2014, str. 174–175.
Še zdaj mislite, da je treba ob omembi otrok s posebnimi potrebami omalovažujoče zamahniti z roko? Potem ko boste prebrali Črvivo luno, boste mislili drugače …

vir: http://www.tednik.si/kaj-pa-je-tebe-treba-bilo

O avtorici / avtorju:

Zanimivo besedilo z izvirnimi ilustracijami.
“Tvoj mali bratec je čudovit,” je rekla mama Krokodilka.
“Zelen je kot mlaka in njegove oči so kot rumenjaki.”
Karolina Krokodilka je bila ljubosumna. “Smrdi.”
“Z veseljem pomalica ribe in žabe,” je rekla mama Krokodilka.
Karolina je bila zelo ljubosumna.
“Samo za zgago je,” je rekla.
Mama Krokodilka je rekla: Poglej, kako ljubek gobček ima.”
Karolina je bila že zelo ljubosumna.
“Slini se.”

Drage bralke, dragi bralci, ste vedeli, da je Jan Ormerod ( 1946-2013) ena najpomembnejših avstralskih ilustratork in pisateljic.
Slikanica Zamenjam bratca je nominirana za nagrado avstralkskega sveta za mladinsko literaturo ( CBCA-Children Book Council of Australia) za knjigo 2014. Knjigo berejo otroci širom po svetu, ne le v Avstraliji, tudi na Norveškem, Finskem, Kitajskem in še marsikje.

Drage bralke, dragi bralci, ste knjigo že prebrali? Pišite v komentar.
Veliko pravljičnih užitkov!

vir: http://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=59&id=6706

O avtorici / avtorju:

Sabina Burkeljca

BUKLA 107-108

Ko sem prebrala to močno zgodbo, me je zamikalo, da bi jo prebrala ponovno. Knjige, ki nas izzivajo z najbolj elementarnimi vprašanji, denimo.: »Zakaj se je to zgodilo ali zakaj je glavni protagonist ravnal tako, kot je?«, in kadar so napisane z »dobro pisavo«, so brez dvoma vredne tega. Ko preberemo zadnji stavek v knjigi, se v nas začne pisati naše nadaljevanje. Nič nenavadnega, da je roman preveden že v 22 jezikov. Pisatelj nam odpre pogled v manjše norveško mesto, kjer prebivalci poznajo drug drugega in živijo običajna življenja, če kaj takega kot »običajno življenje« sploh obstaja. Kot se izkaže tudi v tej zgodbi, očitno ne. Ne bom izdala osnovnega zapleta zgodbe, da bralec ne bo prikrajšan za bralski užitek, naj povem le to, da se bo zagotovo dotaknil lastnega samoizpraševanja, da bo pobiral v predpasnik svoje delce, da ga bo zgodba spremenila, no, le če bo odprt zanjo, kajti ona zanj je.

 

O avtorici / avtorju:

MATEJ BOGATAJ
23. 1. 2015

Navidezni mir

Od prvega odstavka, v katerem možak na lovu opazuje ptiče in opazi nove lastnike hiše s preteklostjo v manjšem mestecu Gost nekje v Liki, vemo, da se okolje še ni povsem razorožilo. Vendar ni najemniški vojak, kot najprej pomislimo, temveč najemni gradbeni delavec.

Seveda se nam najprej zazdi, da je zahodnjakinjina odločitev za popis kolateralnih in drugih žrtev državljanske vojne in etničnega čiščenja na Hrvaškem drzna in presenetljiva. Fornova namreč izhaja iz Sierre Leone in njen oče je bil žrtev političnega nasilja, vendar je nekje zapisala, verjetno ob programu kreativnega pisanja, ki ga poučuje, da knjige nastajajo bodisi iz izkušnje ali pa iz radovednosti in skrivnosti, ki jih poskušamo razumeti.

Tisto, kar se je dogajalo v mestecu, pozicioniranem nekje med rojstnim mestom Nikole Tesle in obalo, natančneje v zaledju Zadra, je skrivnostno, vendar tudi folklorno; po obstreljevanju redne vojske, ki tabori v dolini zraven, začne narodna garda, paravojska, nabirati ljudi v šoli, sosedje medtem osvobodijo njihove preproge in belo tehniko, na pokopališču med tistimi, ki rečejo hleb in ne kruh, raznese granato in pravoslavna cerkev je zapuščena. Vendar Fornove ne zanima mesto v celoti, temveč se potopi v intimno zgodbo najemnika in njegovih. Seveda najbližjih, saj so zaradi stisnjenosti in majhnosti okolja vsi nagneteni in prepleteni. Še preveč.

Aminatta Forna

Djuro, pa tudi vsi drugi so odljudni in malo skrivnostni, trdi tipi. Več prikrivajo kot povejo. Več je neizrečenega kot razčiščenega. Ljubijo lov in se ne ustavijo samo pri divjadi. Z obnovo hiše s preteklostjo se postopoma razkrivajo skrivnosti izpred petnajstih let, takšne, ki bi lahko zanimale sodišče. Pa ga ne, ker vlada status quo, pat pozicija, v kateri sile v mestecu držijo druga drugo, kot permanentna grožnja; kot da ostanki prebivalstva ne bi imeli drugega poslanstva, kakor da zadržujejo drug drugega na kraju zločinov in si nabijajo slabo vest.

Fornova je nedvomno natančno proučila zadevo, od besed v ležečem tisku tipa burek ali karlovačko, ki naj bi pisanje lokalno obarvale, do prepričljivega poteka vojne v obalnem zaledju, stran od turističnih tokov. Predvsem zgodbo zagrabi še z drugega konca, pokaže, kako lahko plemensko in nacionalno ravsarijo (ne) razumejo ljudje od zunaj, v tem primeru Angleži, prepričani, da so v idiličnem kraju, skoraj izvornem raju. Ne vidijo, da so rože povsod zato, ker nihče ne orje zaradi min, da pod postanim mirom vse vre in da so naokoli nepokopani mrtveci. Napet roman, ki preskakuje iz zgodovine v intimo in kaže, da se nekatere stvari niso in ne bodo spremenile. Ker so nerešljive in tiktakajo pod neprebojno povrhnjico in videzi.

http://www.mladina.si/163704/aminatta-forna-najemnik/

O avtorici / avtorju:

Vsa ta življenja

Katere knjige smo brali letos in zakaj imamo tako radi biografije?
Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Niso vse biografije zgodbe o slavnih ljudeh. Angleška pisateljica in novinarka Kate Summerscale je avtorica knjige Sramota gospe Robinson (Založba Zala), resnične zgodbe o senzualni, osamljeni in inteligentni viktorijanski ženski, ujeti v nesrečen in dolgočasen zakon. Najbolj romantična čustva, zagledanost v mlajšega moškega in sanjarjenje si je zapisovala v dnevnik, ki je bil kot neke vrste romantični roman, v katerem je nastopala kot glavna oseba. Ko je mož našel njene dnevnike, je pobesnel; uporabil jih je kot dokaz za njeno prešuštvo, četudi je sam imel dva nezakonska otroka. Ženske tistega časa niso smele imeti erotičnih sanjarjenj. Gospa Robinson je kot resnična gospa Bovary ali hrepeneča Ana Karenina.

O avtorici / avtorju:

Letos je naša založba osvojila kar štiri nagrade zlata hruška, ki jih za kvalitetno knjigo podarja Pionirska knjižnica Ljubljana!

Nagrajene so slikanice Črni pes, Ime čarobnega drevesa in Vzleteli smo. Nagrado je prejel tudi mladinski roman Čas čudežev.

,

O avtorici / avtorju:

Jana o Barjanskem otroku:

Moj Malček:

O avtorici / avtorju:

Knjiga je prava izbira, če poleg zgodbe o Isabelli Robinson, ki je svoje ljubezensko življenje opisovala v dnevniku, želite spoznati še viktorijansko družbo in brezpravno življenje žensk. Gospa Robinson je bila poročena ženska in mati, a se je zaljubila v zdravnika Lana. Njenega moža je zanimal samo denar in posel, njo pa so privlačile knjige, pogovori o filozofiji in poeziji, zato je našla sogovornika v poročenem zdravniku Lanu.

Ta je imel ugledno zdravilišče s hidroterapijo in parki, kjer sta se nekoč prvič poljubila. Vse svoje dvome in hrepenenja je gospa Robinson zapisala v dnevnik, tega pa je našel mož in vložil zahtevo za ločitev. To je bil resnično eden izmed prvih primerov, obravnavan po zakonu iz leta 1857, ki je omogočal ločitve srednjemu razredu. Odvetniki so jo branili kot nimfomanko, ki se je v dnevniku izživljala s fantazijo.

Odličen vpogled v življenje takratne družbe, od zasebnega življenja pa vse do delovanja sodišč.

O avtorici / avtorju:

Živopisno in gostobesedno pretkana plesna analiza bo še posebej slastno branje za vse ljubiteljice romanov Jane Austen.

O avtorici / avtorju:

Napeta knjiga je izredno privlačna, z ravno prav magije, avanture in akcije, da bo navdušila še celo otroke, ki sice rne berejo radi. Toplo priporočam!

O avtorici / avtorju:

Ljubitelji Jane Austen, pozor!

Pri založbi Zala je izšla poglobljena, toda prav po austenovsko igriva, zabavna, iskriva in pronicljiva knjiga, ki pripoveduje, kako so plesali Jane in junakinje ter junaki njenih knjig. Susannah Fullerton, avstralska literarna kritičarka, izjemna poznavalka Jane Austen in njenega časa, podaja celosten vpogled na plesne dogodke Janinega časa in družbe. Razloži, čemu imajo v njenih romanih plesi tako veliko vlogo, pove kako se je bilo treba za ples obleči, kakšen je bil plesni bonton, kaj se je plesalo, kje si se naučil plesati, kako je potekal plesni večer, kdo je igral, koga si lahko srečal, kako si spoznal partnerje, kaj je pomenilo z nekom plesati prvi in drugi ples, kdo je obsedel in kdo le gledal… Kot primere vpleta osebe, dogodke in citate iz romanov Jane Austen. Vmes spretno pritika drobce iz pisem, ki razkrivajo pisateljičine intimne misli. Čeprav menite, da njene romane znate na pamet, se vam ob branju te knjige odpirajo čisto novi razmisleki, novi podpomeni in novi odnosi med literarnimi liki.

To je odlična darilna knjiga, toda ne pozabite je podariti tudi sebi!

O avtorici / avtorju:

O moralno dvolični družbi

Kate Summerscale
Sramota gospe Robinson

Zala, Ljubljana 2014, prevod Maja Ropret

Roman, ki ga je avtorica že drugič napisala po resničnih dogodkih in na podlagi arhivskih virov (za roman The Suspicions of Mr. Whicher, ki obravnava viktorijanski umor, je leta 2008 prejela nagrado Samuela Johnsona za stvarno literaturo), je tudi tokrat postavila v viktorijanski čas. Govori o odmevnem sodnem primeru iz leta 1858, ko je v Londonu Henry Robinson vložil zahtevo za ločitev od žene zaradi prešuštva na podlagi njenega intimnega dnevnika, v katerega je zapisovala svoja hrepenenja in čustva. Nastal je škandal, njenih dnevniških zapiskov pa niso brali samo sodniki in pravniki, temveč tudi javnost, saj so jih na svojih straneh objavljali vsi časniki.

Isabella Robinson je bila poročena ženska in mati treh otrok, ki se je zaljubila v deset let mlajšega zdravnika Lana. Bila je nesrečno poročena s Henryjem Robinsonom, podjetnikom, ki je imel ljubico in dva nezakonska otroka. Zanimal ga je le denar, medtem ko je sama hrepenela po intelektualnih vsebinah, razgovorih o filozofiji in poeziji. Vse to je delila z zdravnikom Lanom (odprl je modno zdravilišče s hidroterapijo), ki ga je obiskovala in je bil med pionirji homeopatije. Na enem od teh obiskov se je na sprehodu zgodil strasten poljub. »Dejala sem, kaj ko bi zapustila posest (kajti zrak je bil vroč in soparen) in ujela vetrič na griču. Polagoma sva se vzpela in jaz sem počíla v suhi praproti. Kaj je sledilo, ne bom izjavljala.«

Ali sta imela seksualni odnos ali ne, iz dnevnika ne izvemo. Leto kasneje (leta 1856), ko je zbolela, ga je našel mož, pobral otroke, jo zapustil in vložil zahtevo za ločitev. Bil je eden prvih primerov, ki so ga obravnavali po novem zakonu (Matrimonial Causes Act iz leta 1857, ki je omogočal ločitve tudi srednjemu razredu). Njeni odvetniki so jo branili kot seksualno obsedenko in nimfomanko, ki je v dnevnikih ustvarila svoj domišljijski in fantazijski svet. S tem zagovorom je rešila svojega ljubljenega, a zanjo je bila podoba nimfomanke še bolj sramotna, kot bi bila podoba prešuštnice.

Roman, ki je križanec med literaturo in zgodovino, sodi v zvrst tako imenovane nefikcijske, neleposlovne oziroma stvarne literature, ko avtorica v vlogi zgodovinarke pripoveduje zgodbo, kot bi pisala leposlovje. Ker so dejstva, izbrskana iz arhivov in časopisov, dolgočasna, jih oplemeniti z znanstvenimi ali medicinskimi (spo)znanji tistega časa, recimo o začetkih homeopatije in hidroterapije, prvih priročnikih o seksualnosti ipd. Kate Summerscale se poglobi v moralno dvoličen svet tedanje družbe, ko je ženska zaradi prešuštva izgubila otroke, moža in premoženje, mož pa je ostal zaradi istega dejanja nekaznovan. Njemu je bilo prešuštvo dopuščeno, žena pa se je lahko ločila le, če mu je dokazala seksualno ali fizično nasilje.

Knjiga je poslastica za ljubitelje zgodovinskega vpogleda v viktorijansko družbo, za ljubitelje stilistično izbrušene pripovedi in napete zgodbe pa je manj privlačno branje. Faktografska genealogija vseh akterjev in njihova družinska debla, križana s profesijami in karierami, usodami, zakoni in otroki, je pisana kot poročilo, ki izsuši bralčevo pozornost.

Maja Megla

O avtorici / avtorju:

Inteligentna, strastna in osamljena ženska je z romantičnimi zapisi in prvoosebnimi erotičnimi sanjarjenji razburila puritansko družbo tistega časa in ji dala zadosten dokaz prešuštva in razlog za javno izobčenje.

O avtorici / avtorju:

Jutranji zbor

Malega slavčka ob zori zdrami čudovita pesem. Odpravi se iskat tistega, ki tako lepo poje. Sreča sovo, miško in žabo, toda one pojejo drugače. Nato zagleda drevo, polno ptic – jutranji zbor. Ptice ga povabijo, naj se jim naslednje jutro pridruži. A naj se mali slavček še tako trudi, je vsako jutro prepozen. Zato je zelo žalosten. Tedaj ga ogovori slavčica, ki pozna skrivnost – slavčki lahko pojejo le ob večerih.

Prijazna zgodba z lahkotnimi, zračnimi, svetlimi ilustracijami pomaga otroku utrjevati optimistično naravnanost in vero, da lahko vsakdo najde svoje mesto, čeprav se včasih zdi, da je drugačen in zato obsojen na osamljenost.

 

Pošastna hiša: Prestrašeni

V prvi knjigi smo spoznali Gašperja McGregorja in Pošastno hišo, šolo za težavne otroke, kamor so Gašperja vtaknili za kazen. Toda Gašperju je nenavadna šola, v kateri se uči boriti s pošastmi, zelo všeč. V drugi knjigi se morajo Gašper in njegova nova prijatelja prebiti skozi gozd, ki obdaja šolo. V temnem srcu gozda pa jih čaka nekaj pošastnega, kar jih skuša požreti. Gašper mora napeti vse moči – pogum, vztrajnost, odgovornost in iznajdljivost -, da reši sebe in prijatelja.

Napeta knjiga je izredno privlačna, z ravno prav magije, avanture in akcije, da bo navdušila še celo otroke, ki sicer ne berejo radi. Toplo priporočam!

O avtorici / avtorju:

Roman o baletu, bedi in pasteh družbenega dna govori o treh sestrah van Goethem. Po smrti očeta krojača in ob zapiti materi perici so revna dekleta morala sama skrbeti zase. Leta 1878 so mlajši Marie in Charlotte sprejeli v plesno šolo pariške opere, v kateri je bila njuna starejša sestra Antoinette zaposlena kot statistka. Težko življenje, zgaranost in lakota so bili usoda nesrečnih deklet. Edgar Degas je narisal, naslikal in izklesal številna umetniška dela, ki so prikazovala mlado Marie koščene postave in otroških potez. Najznamenitejša umetnina med njimi je kipec Mala plesalka, stara štirinajst let, ki so ga kritiki slavili kot “edini pristno moderni poskus kiparstva”. Degas, ki ni želel za seboj pustiti ničesar iz brona, saj bi bila odgovornost narediti nekaj tako večnega prevelika, je kipec vse življenje obdržal v svojem ateljeju. Njegovi potomci pa so po umetnikovi smrti dali uliti osemindvajset bronastih reprodukcij, ki jih najdemo po vsem svetu.

P. J.

O avtorici / avtorju:

Pariz ob koncu 19. stoletja razkriva blišč in bedo tedanjega časa: razkošne opere in galerije na eni strani ter zatohle pralnice in umazane beznice na drugi. Zgodba, navdihnjena po resničnih dogodkih, v središče postavlja 14-letno Marie, ki je Edgarju Degasu pozirala za kipec Male plesalke. Skupaj z zapito materjo in sestrama se komaj prebija skozi življenje. Najstarejša Antoinette, ki nastopa v gledališki uprizoritvi Zolajeve Beznice, skuša kar najbolje poskrbeti za mlajši sestri, zato ju vpiše v baletni uk v pariško opero. Pot do mesta baletke pa je trnova in s sabo prinaša takšne ali drugačne želje premožnih abonentov. Bo trem mladim ženskam v času, ko na veljavi vse bolj pridobivajo deterministične teorije, uspelo zaživeti drugače?

Kristina Sluga; Bukla 95-96

O avtorici / avtorju:

Pretresljiv roman ni le literarizirana kronika avtorjeve družinske zgodovine, ampak tudi zgodovine Rusije, ki je usodno vplivala na življenje treh generacij. Dogajanje se začne na pragu druge svetovne vojne, ko pisateljev ded (visok politični funkcionar) čez noč postane sovražnik ljudstva in s tem žrtev Stalinove paranoične čistke, ki ne prizanese niti njegovi družini – žena pristane v taborišču, hčerki pa v sirotišnici. Mlajša od njiju, avtorjeva mati Ljudmila se v času hladne vojne zaljubi v tujca, Angleža Mervyna Matthewsa, njuna ljubezen pa, zaradi očetovega nesodelovanja s KGB-jem, ostane neuslišana dolgih 6 let. Nazadnje se v Rusiji v času padca komunizma in vzpona nebrzdanega kapitalizma ter vojne s Čečenijo v vlogi vojnega dopisnika znajde tudi avtor. Ta se v Moskvo odpravi zato, da bi »pobegnil« pred starši, hkrati pa ju ravno tu spet najde.

Kristina Sluga; Bukla 94

O avtorici / avtorju:

Pripovedi o otrocih, ki doživljajo hude preizkušnje – od zapuščenosti in smrti staršev, naravnih nesreč, nasilja in nemoči do nesoglasij v družinah in šoli, a se vse iztečejo v ravnovesju in optimizmu ter novih začetkih. Zgodbe prežema sočutje, ki ga pisatelji polagajo v nas bralce. Knjiga (fikcije in hkrati fakcije – npr. tragedija s plinom, cunami …) nas napeljuje, da bi sočutje (za)živeli v realnosti. Besede (v leposlovju in zgodbah) zdravijo. Dotikajo se nas v našem bistvu (srcu) in nam dajejo možnost, da prek zgodb drugih ljudi odpremo svoje srce. Da zadihamo v lepoti, katarzi in spoštovanju vseh, ki so z nami na istem čolnu življenja. To JE terapija v zelo širokem (človeškem) pomenu, kajti ta svet potrebuje pogovor, stisk roke in sprejetje v sočutju ob knjigi, ki je pripomoček pri vpogledu vase. Mi vsi potrebujemo tovrstno terapijo v sodobni družbi. Literatura je lahko obliž, sočutna rama ali pa svetilnik v nevihti, ki nam pokaže in osvetli pot. Da bi (nekoč) postali tudi mi svetilniki drugim.

Sabina Burkeljca; Bukla 94

O avtorici / avtorju:

Tigrova preproga je letos osvojila priznanje Zlata hruška, eno najvišjih slovenskih nagrad za otroško in mladinsko literaturo!

O avtorici / avtorju:

Avtor je napisal roman po zgodbi svoje matere, da bi razumel življenje staršev, njuno usodo in samega sebe. Roman je bil preveden v več kot dvajset jezikov in prejel tudi Orwellovo nagrado za politično pisanje. Ker gre za resnične­ dogodke, je knjiga nekakšna kronika­ avtorjeve družinske zgodovine, ki pa presega meje doma in intime njegovih članov in predstavlja tudi zgodovino Rusije. Pisateljev ded postane žrtev Stalinove čistke, njegova žena pristane v taborišču, hčerki pa v sirotišnici. Mlajša od njiju (pisateljeva mati) se v času hladne vojne zaljubi v tujca, Angleža Mervyna Matthewsa, njuna ljubezen pa ostane leta neuslišana.­ Po padcu komunizma se na ozemlju družinske zgodovine v vlogi vojnega dopisnika znajde tudi avtor. Le malo knjig toliko pove o Rusiji nekoč in danes, so zapisali v Economistu.

T. J.

O avtorici / avtorju:

Zbirka zgodb je nastala v okviru biblioterapevtskega projekta, ki verjame v pomirjujočo zmožnost besede in zdravilno moč zgodb (zdravljenje z branjem), na pobudo pisateljice dr. Ire Saxen, članice AWIC, indijske sekcije mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY, ki spodbuja razvoj mladinske književnosti v posameznih državah, organizira strokovna srečanja, spodbuja znanstveno raziskovanje in dostopnost kakovostne mladinske literature. V AWIC, indijskem združenju mladinskih pisateljev in pisateljic, pretežno vsi pišejo dvojezično, hindijsko in angleško. Sedemnajst mladih literatov (in avstralski gost) je prispevalo svojo zgodbo v zbirko Svetilnik, vse pa govorijo o realnih problemih, s katerimi se soočajo otroci (izgube, smrt, zapuščenost, očetov samomor, naravne nesreče, posvojenost, invalidnost, vojne, verska nasprotja, krušni starši, žalovanje po smrti staršev, ločitev, okuženost s hudo boleznijo), govorijo o najhujših trenutkih življenja in pokažejo, kako jih preživeti, zaceliti rane in zaživeti znova. Iz stisk otroke rešijo ustvarjalnost in odrasli, ki pomagajo trpečim otrokom. In kar je najbolj ključno: vse zgodbe kažejo na moč topline in sočutja, na pomembnost imeti rad sebe in druge, kajti – kot so zapisali v spremni besedi – če zasejemo to seme v mlade bralce, če jim damo v roke zgodbe, ki spodbujajo sočutje, je to zdravilno za vso družbo, saj je obstoj zdrave družbe odvisen od tega, koliko zdravih ljudi živi v njej in koliko sočutja ima.

M. M.

O avtorici / avtorju:

V drugi knjigi iz trilogije Delirium se Lena znajde sama na drugi strani strogo varovanega zidu, v Divjini. Tu živijo ljudje, ki so pobegnili pred represijo »lepega« sveta, v katerem vsem že kot najstnikom izbrišejo zmožnost čustvovanja. Alex, njena velika ljubezen, je bil med begom ubit. Ranjeno Leno na robu življenja najdejo uporniki in jo odpeljejo v svoja podzemna skrivališče. Lena je nad življenjem v Divjini osupla. Tu je vse drugače, vse je v ruševinah, vse je nevarno, ljudje, ki živijo težko, pa so ogrobeli, zlakotnjeni, hudo premraženi, nenehno preganjani … Ali ima življenje na robu nevarnosti in v pomanjkanju brez Alexa sploh še smisel? So odnosi med »nezdravljenimi« uporniki vredni kaj več kot tisti v starem svetu?
Roman je zasnovan kot preplet dogajanja »prej«, prvega časa po Leninem prebegu v Divjino, in »sedaj«, ko spet živi v starem svetu, a se skriva pod tujo identiteto, saj ima za nalogo opazovati Juliana, fanta, ki še ni bil operiran. Na točki, ko se časovni spirali stakneta, napeta, boleče lepa zgodba Lauren Oliver, ki je izšla pri založbi Zala, dobi povsem novo dimenzijo. Nenadoma se prelevi iz kritike družbe, v katero je bila Lena rojena, v kritiko družbe, v katero je pobegnila, oboje pa drži ogledalo družbi, v kateri živi bralec.
– Maja Črepinšek

O avtorici / avtorju:

Romana Slučaji usode torej ne gre brati le v smeri ženskosvetniške in dekliškovzgojne povesti, po zgledu jurčičevskega ljubezenskega romana ali nemškega ženskega ljubezenskega romana, kakršne je svojčas pisala Eugenie Marlitt, temveč predvsem v smeri boja za razredni napredek. Malvina se povzpne od skrajnega družbenega dna do skrajnega vrha, pri čemer je pomenljivo, da avtorica ne kritizira tovrstnih hierarhičnih struktur, ki so bile v 19. stoletju še kako prisotne.
Pajkova se ne obrega ob način meščanskega in aristokratskega življenja, njen glavni očitek je le brezdelje in zdolgočasenost nekaterih njegovih pripadnikov, bolj ji gre za to, da bi se njena junakinja uveljavila in našla svoje mesto v njem. Ker si želi, da bi bilo to opravljeno na dostojanstven način in ne prek spletkarjenja, ji nadene moralističen kič, za katerega slutimo, kako zelo se je moral upirati sodobnikom, ki so prisegali na naturalizem, in naslednikom Pajkove, pripadnikom moderne.

– Gabriela Babnik

O avtorici / avtorju:

Roman je obšel večino dežel po svetu, navdušil bralke in bralce ter sprožil številne burne razprave o vrednotah in vzgoji. To zabavno in izzivalno delo pripoveduje o avtoričini nepopustljivi vzgoji svojih hčera. Uvodoma pravi, “da je nameravala napisati zgodbo o tem, kako kitajski starši vzgajajo otroke kot zahodnjaki, nastala pa je zgodba o grenkem nesoglasju med kulturama, o minljivem okušanju slave in o tem, kako me je premagala trinajstletnica.”

Ameriška pravnica in pisateljica kitajskih korenin Amy Chua trdi, da poskušajo zahodnjaški starši spoštovati otrokovo individualnost tudi pri vzgoji, medtem ko kitajski verjamejo, da bodo najbolje pripravili otroke za prihodnost, če jih bodo oborožili s spretnostmi, z močnimi delovnimi navadami in s samozavestjo. Pisateljica opisuje svojo odločitev, da bo hčerki Sophio in Lulu vzgojila na kitajski način. Bojna pesem mame tigrice je v bistvu dnevniški zapis vzgoje, uspehov in neuspehov, ki se lahko potrdijo šele v kasnejših obdobjih, ali pa v celoti ovržejo kot napake ali neuspehi.
– Z. M.

O avtorici / avtorju:

Vse se je začelo neopazno. Pri enajstletni Juliji je tisto noč prespala najboljša prijateljica. Zbudili sta se v lepo jutro in nihče ni slutil, da se je zgodila sprememba. Zemlja se je začela vrteti počasneje. Življenje se je ustavilo in vsi so bili prikovani na televizijske sprejemnike, željni novic. Bilo je oktobra, zdelo pa se je kot julija. Zrak je bil poleten in svetlo je bilo še po sedmi.­ Človeška vrsta je spoznala, da jo skrbijo napačne stvari. Ozonska luknja, prašičja gripa in taljenje ledu. Prave katastrofe pa so drugačne, nepričakovane in nepredstavljive. Fikcijska pripoved o usodi našega planeta je predstavljena skozi oči najstnice, ki se sooča s težavnimi šolskimi leti, odnosi s starši in prvo ljubeznijo. Zgodba o odraščanju v času prilagajanja je pisateljičin prvenec, ki je takoj vzbudil veliko pozornosti med vsemi pomembnejšimi založniki. P. J.

O avtorici / avtorju:

Recenzije iz Bukle:

(kliknite za povečavo)

 

O ilustratorki / ilustratorju:

RAZPIS MUŠNICA 2018/19

Spoštovane ustvarjalke, spoštovani ustvarjalci.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam poslali in zaupali svoja besedila ali ilustracije.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Oren Lavie in Wolf Erlbruch: Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd

SLIKANICE V SLOVENŠČINI,ZAPISI O SLIKANICAH

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Roddy Doyle, gost Založbe Zala in Veleposlaništva Irske v Sloveniji, november 2018,

na 34. Slovenskem knjižnem sejmu, na Pisateljskem odru (s prevajalko Tino Mahkota) in na stojnici Založbe Zala

(Fotografije Matej Štalcer)

 

O ilustratorki / ilustratorju:

V oddaji Osmi dan smo se pogovarjali z modnim oblikovalcem Petrom Movrinom in irskim pisateljem Roddyjem Doylom, Marcel Štefančič bo predstavil novo knjigo o Ivanu Cankarju, obiskali smo festival sodobnega plesa CoFestival, naša gostja v studiu bo Ana Vujanović, režiserka predstave Narodna sprava: Krajine svobode v Slovenskem mladinskem gledališču.

Prispevek o Roddyju Doylu pripravil Andrej Tomažin

Voditeljica: Polona Balantič

https://4d.rtvslo.si/arhiv/osmi-dan/174579276

https://4d.rtvslo.si/arhiv/osmi-dan/174579237

 

O ilustratorki / ilustratorju:

VIR: http://www.rtvslo.si/…/roddy-doyle-o-novem-zivljenju…/472708

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Roddy Doyle bere na naši stojnici na SKS v Cankarjevem domu. Kaj bere? Roman, ki ga je napisal sam. Super!

In sedaj ga v prevodu Tine Mahkota in našega uredništva in našega založbe lahko beremo vsi v Sloveniji.

Super!

Super!

Super!

Zgodovinski datum: 23. 11. 2018

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Roddy Doyle, irski vsestranski ustvarjalec, pisatelj, dramatik, scenarist, ustanovitelj centra za mlade Fighting words, bo naš gost v času Slovenskega knjižnega sejma.

Vabljeni

v sredo, 21. 11 ob 17.30 v Sokolski dom v Škofjo Loko na klepet  z avtorjem o njegovem ustvarjanju in romanu Super! (v sodelovanju Veleposlaništva Irske, Občine Škofja Loka in naše založbe);

v četrtek, 22.11. ob 17.30 na Pisatelsjki oder v Cankarjevem domu, ob 18. 30 bo avtor na stojnici Založbe Zala podpisoval knjige, roman Super! v prevodu Tine Mahkota in v izdaji naše založbe;

v petek, 23.11. ob 10. uri bo poklepetal o svojem delu z mladimi v preddverju Lutkovnega gledaliđča Ljubljana (s katerimi naša založba pridno sodeluje), nad projektom bdi seveda vodja knjigarne LGL Nataša Vižintin;

v petek, 23. 11. ob 20.30 si bomo lahko ogledali film po avtorjevem romanu The Snapper, za ogled in prost vstop je posrkrbelo Veleposlaništvo Irske v Sloveniji.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Roddyja Doyla smo povabili na obisk v Slovenijo. Prijazno se je odzval, tako bo naš gost med 21. in 24.11., z njim bomo lahko poklepetali na Pisateljskem odru na Slovenskem knjižnem sejmu, v prostorih Lutkovnega gledališča Ljubljana, v Sokolskem domu v Škofji Loki in po ogledu filma, po njegovem romanu, The Snapper, v Kinoteki v Ljubljani.

Več o avtorju:

Roddy Doyle (1958) je rojen v Dublinu, kjer živi in ustvarja še danes.
Sprva je sebe in družino preživljal kot učitelj, ob večerih pa pisal. Tako je nastal prvi roman, The Commitments (1987), ki je takoj vzbudil zanimanje med bralci, že leta 1991 je bil po romanu posnet film z režiserjem Alanom Parkerjem.
Doyle je kmalu napisal drugi roman The Snapper (1990). Po njem je režiser Stephen Frears posnel film (1993). Sledil je tretji roman The Van (1991), ki se je 1992 že znašel v ožjem izboru za Bookerjevo nagrado. Režiser Stephen Frears je tudi po tem romanu posnel film (1996), ki se je znašel tudi v programu filmskega festivala v Cannesu.
Romani The Commitmens, The Snapper in The Van predstavljajo pravo kultno trilogijo The Barrytown Trilogy, leta 2013 je avtor po romanu The Commitmens spisal dramski tekst in zgodbo postavil na oder.
Za roman Paddy Clarke, ha ha ha (1993), ki je izšel pri nas v prevodu Tine Mahkota, je kot prvi irski pisatelj še istega leta prejel nagrado Man Booker.
Trilogijo je 2013 zaokrožil z romanom The guts, posvetil ga je prijatelju, glasbeniku, o katerem govori že v prvem romanu. Tako mnogi The Barrytown Trilogy imenujeno kar Pentalogija Barrytown, vanjo umeščajo še romana Paddy Clarke, ha, ha, ha in The Guts.
Sledili so še številni romani, kratke zgodbe, filmski scenariji, dramski teksti, knjige za otroke in mladino. Z delom pa številne nagrade.
Med zadnjimi do sedaj objavljenimi deli je roman The Smile in po avtorjevem scenariju posnet film Rosie.
Pri nas ga poznamo še po romanu Ženska, ki se je zaletela vrata (1998) in mladinskem romanu Super! (2018), vsa njegova dela je prevedla Tina Mahkota. Tako prevajalka kot založba si prizadevamo, da v naš kulturni prostor zanesemo še kakšen naslov zanimivega irskega avtorja, Roddyja Doyla.
Roddy Doyle je ne le izjemen ustvarjalec in zanimiv sogovornik, ustanovil je tudi center Fighting words, in sicer po zgledu še nekaterih dežel in lastnih pedagoških, ustvarjalnih in življenjskih izkušenj. V centru pomaga otrokom, da zmorejo povedati, zapisati in objaviti svojo zgodbo. Povedati svojo zgodbo je svoboda, je korak na poti premagovanja ovir.
Avtor v svojih delih in vsem svojem delovanju razkriva svoj pronicljivi, družbeno kritični in angažirani odnos do sveta in slehernega posameznika, vedno neposredno, z izrednim posluhom za dialog, za živ jezik, vselej s tankočutnim humorjem in predvsem empatijo.
Seveda njegova dela izražajo irskega duha, kulturo, vendar z univerzalnimi temami (od mladostniških sanj do težav, recimo mladoletniške nosečnosti) do vsakdanjika delovnega človeka, nasilja v družini in depresije, ki se tako rada prikrade v vseh mogočih življenjskih stiskah, kot je izguba dela v romanu Super! do brezdomstva, ki je osrednja tema zadnjega filma Rosie).
Zato res ni čudno, da Roddy Doyle velja za enega najbolj priljubljenih, znanih in prevajanih sodobnih irskih piscev.
Na pobudo prevajalke Tine Mahkota je Založba Zala v sodelovanju veleposlaništva Irske povabila vsestranskega in angažiranega ustvarjalca v Slovenijo. Hvaležni smo obema, prevajalki in avtorju, ki je naše vabilo brez pomislekov sprejel.

 

 

O ilustratorki / ilustratorju:

(več …)

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

Recenzija Bukla

Mali črni kužek ostane sam, potem ko njegovo gospodarico Irmo na postaji podzemnega vlaka močno zaboli v prsih in jo reševalci odpeljejo v bolnišnico. Sam in izgubljen začne tavati po mestu, nad katerega pada noč in z njo vse več snega … Na drugem koncu mesta skozi okno opazuje snežinke deklica Adina, ki si strašno želi imeti psa, prav takšnega, kot živi pri njeni sosedi Irmi. Nov dan prinese nove težave, saj je mali črni kužek lačen in prezebel, v tem obmorskem severnjaškem mestecu pa naleti na prijaznega bolničarja, ki v rokah nosi vročo hrenovko, vso noč pa je prebedel ob starejši bolnici, ki jo je doletela srčna kap … Hm, le kako se bo vse skupaj sestavilo? Zimska zgodba, ki ogreje srce.

Žiga Valetič, Bukla 144

 

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Recenzija Bukla

Mali Bine ni edini otrok, ki zvečer ne mara zaspati, zato si po pravljici vsak večer znova izmišljuje različne reči, ki bi jih bilo nujno postoriti pred spanjem. A tudi njegova mami ni od muh. Ko nekega večera ustreže vsem njegovim željam, mu naroči, naj raje šteje ovce … 1, 2, 3, 4 … pridne so in lepo skačejo čez njegovo posteljo, le ena, številka 68, je malo preveč navihana … Simpatične ilustracije prinesejo nasmeh, zgodba pa ponuja možnost za pogovor in razmišljanje pred spanjem.

Beti Hlebec, Bukla 144

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Pismo za kralja, avtorica Tonke Dragt,

prevajalka Mateja Seliškar Kenda

 

Tiuri se je vzravnal in pogledal k oknu. Ničesar ni videl, niti sence. Torej bi lahko pomislil, da si je vse samo domišljal. Ko bi si le! Tako ali tako glasu ni mogel ubogati, pa naj je zvenel še tako obupano. Obraz je zakopal v dlani in iz glave poskušal izgnati sleherno misel.

Toda glas je zaslišal znova, povsem razločno, čeprav je šlo zgolj za šepet: »Za božjo voljo, odprite!«

Zvenelo je še bolj obupano kot prej!

Tiuri se je ozrl k prijateljem. Obnašali so se, kot da glasu ne bi slišali. Vendar so ga slišali, zagotovo so ga!

»Za božjo boljo, odprite!«

Kaj naj bi storil? Vrat ni smel odkleniti …, a kaj, če je tisti zunaj v resnični stiski, morda begunec, ki išče zatočišče?

Prisluhnil je. Vse je bilo tiho. Toda glas mu je še vedno odmeval v ušesih, ne bo ga tako hitro pozabil. Oh, zakaj se je to moralo zgoditi prav zdaj? Zakaj je moral prav on slišati rotečo prošnjo? Nanjo se ni smel odzvati, toda vedel je, da ne bo miren, dokler tega ne bo storil.

Okleval je. Nato se je odločil. Tiho je vstal, s težavo, saj je od dolgega klečanja na ledenih tleh skorajda otrpnil. Tipaje vzdolž zidu se je počasi začel pomikati proti vratom. Vsake toliko se je ozrl k prijateljem. Sprva je mislil, da niso opazili ničesar, potem pa je Arman pogledal proti njemu. Toda Tiuri je vedel, da ga prijatelj ne bo izdal.

Zdelo se mu je, da se do vrat kapele pomika celo večnost. Nato se je še zadnjič ozrl: k prijateljem, k oltarju in ščitom nad njim, k plamenom štirih sveč in k temnim sencam med stebri in oboki kapele. Nato je zakorakal k vratom in roko položil na ključ.

Če ta vrata odprem, ga je prešinilo, bom prekršil pravila. Potem me jutri kralj ne bo povišal v viteza.

Zasukal je ključ, odškrtnil vrata in pokukal ven.

Tiuri

Želja vsakega mladeniča je postati vitez. Pot do povišanja v ta položaj ni preprosta, a Tiuriju uspe na prag teh nebes priti že pri rosnih šestnajstih letih. Čaka ga le še prebedena noč, razmislek v tišini in zbranosti, pa ga bo kralj Dagonaut razglasil za viteza. Vitezi so najbolj cenjeni prebivalci kraljestva, vitezi so pogumni, drzni, zaupanja vredni moški, ki zvesto sledijo pravilom in kraljevim ukazom. Ko mladenič pride v kapelo, se mu viteški položaj ne more več izmuzniti. Razen če … ah, tu ni nobenega razen. Pravzaprav tu naj ne bi bilo nobenega razen. A ko dober človek zasliši prošnjo za pomoč, se naj bi nanjo odzval. Zlasti še nekdo, ki naj bi postal vitez. Tiuriju se pred očmi sicer zavrti film, a prošnje za pomoč ne more zavrniti. Takrat se njegova usoda spremeni.

Na pot

Triurija namesto praznovanja čaka naporna pot, polna preizkušenj in težav. Že v prvi noči prevzame nalogo skrivnega sla za kralja Unauwena, ob zori pa doživi še smrt neznanega Črnega viteza z belim ščitom, ki je bil zahrbtno umorjen. Vitez mu poleg pisma zaupa še svoj prstan, Tiuri si nato sposodi še njegovega konja, vmes ga na hitro obtožijo tatvine, a z zvijačo se mu vseeno uspe podati na pot, ki mu jo je opisal vitez. Ko se dandanes kamorkoli odpravljamo, je naš kovček poln, še za kratko pot do mesta si vzamemo steklenico vode, Tiuri pa s seboj ni imel ničesar. Poleg žeje in lakote so ga mučili tudi dvomi o lastni sposobnosti, čeprav si še zdaleč ni predstavljal vseh nevarnosti, ki so prežale nanj.

Gozd z roparji

Ko se je Triuriju uspelo izogniti Rdečim jezdecem in Vitezu z rdečim ščitom, so ga napadli razbojniki, obdržal je prstan, a ostal brez konja, zasledovati pa ga je začela še skupina sedmih sivih vitezov. Z vsakim trenutkom se je množilo število sovražnikov, a Triuri se ni predal. Izkazalo se je, da je na svetu tudi kup dobrih ljudi in počasi je napredoval proti Modri reki, kjer naj bi ga čez Veliko gorovje napotil puščavnik Menaures.

Pustolovščina

Kot se za pravo pustolovščino spodobi, Triuri ob svoji nevarni nalogi spozna veliko zelo nenavadnih in izjemnih ljudi, pogosto je na robu smrti, a ga čista vest in pogum rešita iz vsake zagate. Ker je fant, kot se šika, se zanj vname tudi dekliško srce, na pomoč pa mu priskočijo izredni junaki. Četudi ga kralj Dagonaut ni povišal v viteza, Triuri vsak dan znova dokazuje, da odrašča v moža, ki ima v sebi vse viteške vrline. A včasih tudi to ni dovolj, da bi človek izpolnil svojo nalogo.

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Objavljeno v Pilu, februar 2018

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Antje Damm, uveljavljena pisateljica in ilustratorka, na obisku v Sloveniji  v sodelovanju slovenske sekcije IBBY-ja in Založbe Zala

med 12.  in 14 9.

(Fotografije Matej Štalcer)

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

 

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Rasizem, večji od njune ljubezni

Knjiga Jackie Kay Rdeča prašna cesta upoveduje toliko kot neupovedljivo, hkrati pa kaže na to, da se določeni odtenki diskriminacije, in znotraj le-te posebej rasizma, pojavljajo v malodane vseh družbah, in da nikoli ne morejo biti lastnost le ene družbene konstelacije. Primeri rasizma, posebej iz škotskega okolja, so namreč tako bližnji slovenski izkušnji, da mora bralec zajeti zrak in knjigo, kljub humorju ter ljubezni, ki je zajeta v njej, na trenutke odlagati. Pisateljica se na primer nekje sredi knjige sreča s svojimi tetami po materini strani. Toplim in prijaznim gospem srednjih let, ki se smejijo njenim trapastim šalam, sprva ni jasno, kdo je Jackie Kay. Pa ne gre za to, da v majhnem višavskem mestecu ne bi imele dostopa do knjig, pač pa da je zgodba o otroku, ki ga je njihova sestra pred davnimi časi morala oddati, ker je zanosila s črncem, v družini vedno ostala zamolčana. “Tu je bila, ko je prvič zanosila. Oh, to so bili hudi časi. Zelo težko ji je bilo. Nikomur se ni zdelo prav, da bi te obdržala,” ena izmed sester zašepeta tedaj že odrasli ženski, medtem ko ostale tete potem, ko izvejo, kdo jih je prišel obiskat, komentirajo, da Jackie ni tako temna in da bi lahko veljala za Španko ali kaj podobnega.

Prizor me je spomnil na starejšega moškega, ki je hodil k nam. Miren, nadvse prijeten človek me je ob vsakem obisku spraševal, kdaj bom deklicama ostrigla lase, in kljub pojasnilu, da tega do njune polnoletnosti ne mislim narediti, je pri vprašanju vztrajal. Ko se je deklicama pridružil deček, je komentiral, pri čemer si je vedno nadel resnoben izraz, češ da je deček veliko svetlejši od deklic, “skorajda bel”. Ker nisem premogla poguma Jackie Kay, ki je svojim tetam ob komentarju o njenem španskem izgledu zgolj vrnila nasmešek ter vzela ponujeni čokoladni piškot, sem se zgolj obrnila proč.

Jackie Kay zagotovo ni melodramatična pisateljica, iz svojega iskateljskega projekta ni naredila mitologije, pač pa toplo, fino pripoved, ki navkljub občutljivi temi ohranja vedrino, hkrati pa vsebuje tudi nepoveličevalno iskrenost. V središče je pisateljica postavila lastno osebnost, vendar njen končni namen ni samoopravičevanje, značilno za klasične avtobiografije, pač pa izpostavljenost, prepišnost, priznanje občutka negotovosti, nepripadanja itd. Avtorica se za razliko od nekaterih literariziranih avtobiografij tudi ni odločila osredotočiti na najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje lastnega življenja – otroštvo, pač pa njena spominska lestvica variira od najzgodnejših otroških let pa do leta 2009. Podajanje osebnih občutkov, ki je ključno za to delo, je torej vpeto v družbene konstelacije. Skozi lupljenje oziroma nalaganje teme pridemo do pisateljičinega razmisleka o rasističnih podtonih škotske družbe, ki so včasih neizgovorljivi ali pa so izgovorljivi samo v literaturi.

Čeprav pisateljica z imenom in priimkom ves čas ostaja prisotna, se Rdeča prašna cesta zaradi številnih obratov, srečnih naključij, predvsem pa pisateljičinih refleksiranih izpovedi bere kot roman. Pisateljica ima panoramsko perspektivo na upovedano, toda še bolj ključno je, da skuša odpreti prostor med resničnimi dogodki in lastnimi izmišljijami. Rodnega očeta, ki prihaja iz Nigerije in ki je v šestdesetih na Škotskem študiral gozdarstvo, si predstavlja kot visokega, dostojanstvenega človeka, z velikim dlanmi, temnima življenjskima črtama in širokim nasmehom. Ko se v Nigeriji sreča z njim, ugleda malodane versko blaznega človeka nizke rasti. “Nekoč sem rad hodil po diskotekah in podobno, pil sem vino in spoznaval ženske, zdaj pa sem pridigar. Ti si tisto, kar je bilo prej, to pa je tisto, kar je prišlo potem,” pisateljici izreče oče v hotelski sobi. Jackie uvidi, da je to skrivnost, stara štirideset let, in da bo to tudi ostala, razen če sprejme Kristusa. Edina pikrost, ki so jo Jackie Kay privošči na račun očeta, je, da “mora biti lepo, če veruješ v takšnega Boga, v božjem imenu skrivaš svojo preteklost in niti za sekundo ne občutiš krivde.”

Prizori, ki se jih pisateljici zdi vredno opisati, niso velike, herojske zgodbe, čeprav ljubezen med njenim očetom in materjo v njeni imaginaciji nosi natanko takšen naboj, temveč najmanjkrat povedane zgodbe o rasizmih v najrazličnejših pojavnih oblikah, o ljubezni med materjo in hčerjo, o nesreči, ki ji je spremenila življenje in zaradi katere je postala pisateljica itd. V Rdeči prašni cesti tudi ne gre za nostalgično vračanje v čase, ki so minili, ali za poskus izumljanja novega, boljšega sveta, pač pa za živahno detektivko, ki jo odlikuje avtoričin humor in zmožnost odpuščanja. Verjetno sta ravno ti dve kvaliteti tisti, zaradi katerih knjigo, ki izhaja iz specifične avtoričine situacije, beremo kot univerzalnejšo izkušnjo o izgubi in ponovnem najdenju. Pri tem odločilno vlogo odigra izjemen lik pisateljičine škotske matere. Ta si je za svojo hčer, Jackie Kay, izmislila zgodbo, zakaj se je biološki oče moral vrniti v Nigerijo. Čeprav je bistvo te zgodbe rasistično, saj povzema romantizirane zgodbe o tem, kako naj bi v Afriki živeli – nigerijski oče se je moral vrniti, ker je bil obljubljen drugi ženski – pa pisateljica na ta način vpelje linijo zgodbe, o kateri nihče izmed vpletenih, pa naj ti prihajajo iz Nigerije ali Škotske, noče spregovoriti; v 60. letih je bil temnopolti nezakonski otrok škandal in samo škotska mati hoče razumeti te okoliščine.

Lastno hčer, Jackie Kay, je prepričala, da je samo sebe videla ne kot človeka, ki je bil zavrnjen, pač pa kot človeka, ki je bil izbran. Škotska starša sta njo in njenega brata izbrala, in tudi ko so kolegi staršev pripominjali, da bi otroka morala biti hvaležna, da sta pristala v napredni družini, sta starša odgovarjala, da sta srečna onadva, ker sta temnopolta otroka dobila v posvojitev. Če pripoved ne bi bila do te mere fragmentirana, bi zgodba škotskega para, ki je imel izbiro, in zgodba para, ki te izbire ni imel, utegnila izpasti trivialno, tako pa zaslutimo pisateljičino preciznost. Ali je avtorica zavestno šla v subverzijo avtobiografsko-pritrjevalnega, ostaja odprto, pa vendarle je očitno, da je na dano situacijo pogledala z distance in da je njeno zanimanje drugje kot pa recimo v aktivizmu. Tisto, kar jo žene v raziskovanje, je črna luknja, ki jo je nagovarjala, da poišče rodne starše, ne glede na to da je odraščala v ljubeči skupnosti naprednega škotskega para. Bistvo njenega iskanja tako ne izhaja iz tega, da je črnka v belopolti državi, kjer je ljudje nimajo za Škotinjo in jo sprašujejo, od kod prihaja, temveč da postaja sama sebi tuja. Bolj od tujca od drugod je torej zanimiv tujec v njej sami.

Tisto, zaradi česar so te zgodbe presežne, so drobni pisateljičini prebliski, ki so posledica njene posebne občutljivosti, recimo za malodane vsakršno obliko drugosti, in ki na nek organski način prerastejo v večjo fresko. Le-to je mogoče brati tudi na ravni odzivanja na rasistične komentarje, med drugim tiste, ki so izrečeni povsem dobrohotno. “Črnci so me vedno privlačili. Sanjarila sem, da bi imela črnčke. Ampak mama mi je govorila, ne nori. Veš, da je takšno razmerje nemogoče in da ne bo nikoli preživelo,” mi je nekoč v ginekološki ambulanti dejala medicinska sestra, potem ko je izvedela, da nosim rasno mešanega otroka. Zmedeno sem se ozrla okoli, kot da skušam s sebe otresti pravkar slišano, kot da kličem na pomoč, toda potem sem s stisnjenimi ustnicami zapustila ambulanto. Jezil me ni toliko komentar, kot to, da se nisem znala prav odzvati. Jackie Kay zna pogladiti in pomiriti. Rasizem je vedno, in ne glede na število incidentov, nepričakovan, zapiše, in zanj nikoli nimaš pripravljenega pravšnjega odgovora.

Pisateljica torej tiste, ki menijo, da so različne oblike diskriminacije, pri čemer poseben poudarek daje rasizmu, stvar preteklosti in da gre samo za pretirano občutljivost in defenzivni refleks posameznikov, postavi na svetlo. Lepota njenega teksta je v obzirnosti, s katero to počne in ki pušča prostor tudi za bralčevo refleksijo; eden izmed mogočih pomislekov je, da sta se njena starša morebiti ljubila, toda okoliščine so ju privedle, da sta se razšla in da niti po vsem tem času ne najdeta besed, da bi svojo bolečino upovedala. In še več, nezmožnost realiziranja ljubezni, kajti rasizem tistega časa je bil večji od njune ljubezni, je na svojstven način zaznamovala njuni življenji tudi v kasnejši dobi. Pisateljica nam torej z vztrajnostjo in smelostjo kaže tisto, kar bi bilo bolje pustiti v zamolku, hkrati pa tudi, v čemer je bolj eksplicitna, da je imela srečo, ker se je znašla v ljubeči družini. Za hip si skuša predstavljati drugo življenje, ki bi ga imela, če bi jo postavili na manj uhojeno rdečo prašnato cesto, toda tega – čeja – kot že rečeno, ne odpira na aktivističen način, če že, je njen aktivizem zgolj intimen, pač pa, da vsemu vdihuje novo življenje. Njeno raziskovanje je popisano kot ljubezenskega zgodba, v kateri vključno vlogo odigra tudi pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ki jo prikaže v novi, osebni luči. In nenazadnje je tudi zaradi tega ta avtobiografija dragocena.

Zapisala Gabriela Babnik

http://www.airbeletrina.si/clanek/rasizem-vecji-od-njune-ljubezni

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Uganka Londonskega očesa, Siobhan Dowd

Najbolj me je navdušil dvanajstletni Ted Sparks, glavni junak knjige Uganka Londonskega očesa. Fant s posebno boleznijo in neverjetnimi možgani pripoveduje zgodbo o iskanju bratranca Salima, ki je izginil v panoramskem kolesu v Londonu. Ko v ponedeljek, 24. maja, ob 11.32 Salim vstopi v kabino Londonskega očesa in čez pol ure iz nje ne izstopi, se pustolovščina začne. Ted se s pomočjo sestre Kat poda na iskanje bratranca, ki je čudežno izginil. Ted me je navdušil zaradi svojih neverjetnih sposobnosti razmišljanja, s katerimi vidi stvari drugače kot običajni ljudje in zato prav njemu na koncu uspe rešiti uganko Londonskega očesa. (Sara)

http://https://www.mojaobcina.si/ljubljana/novice/obvestila/dan-za-poletavce-in-najpoletavce.html

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Siobhan Dowd: Cesta utehe

(Matej Bogataj)

Prevod: Jaka Andrej Vojevec. Založba Zala, Hlebce 2017, 283 str., 27,99 €

+ + + +

Iskanje matere, najdenje resnice

Siobhan Dowd, irsko pripovednico, smo že brali, recimo njen roman Barjanski otrok o otroški mumiji, najdeni v irskem barju, ki si jo preiskovalci podajajo, ko vidijo, da je čisto prestara, da bi še bilo vredno iskati storilce. Imamo pa tudi zgodbo mladega najditelja, ki ga pestijo številne težave in še malo kolaborantski je zraven: vsi drugi navijajo za Bobbyja Sandersa in Irine gladovalce, on se druži s sovražnikom, angleškim vojakom.

Cesta utehe je pocestni roman. Dekle pri štirinajstih, ki najde rejničino lasuljo in se ji v hipu zvrti od možnosti življenja pod krinko in z drugo identiteto, starejšo in bolj suvereno, pobegne in se odpravi iskat mater. Nejasna predzgodba njenega otroštva, prizori partnerskega nasilja in podobno jo preganjajo, zato je bila že v popravnem domu problematična, slabo je krotila jezo, pa še v socialnega delavca je bila zaljubljena, on pa je z novim delovnim mestom izginil, saj gojenci in njihovi varuhi ne smejo vzdrževati stikov.

Holly, ki postane z lasuljo in v ukradenih intrigantnih cunjah Solace, neranljiva in izredno privlačna, se na štop prebija proti Irski, mimo policijskih patrulj, ki jo iščejo, spoznava različne modele, večinoma neškodljive in včasih malo izkoriščevalske. Dekle pri sedemnajstih, kolikor jih šteje po stilni preobrazbi, je pač lahek plen podeželskih pohotnežev, ki pobirajo punce ob cesti ali jim v diskotekah plačujejo pijačo. Napetosti, stalna negotovost in različni ljudje, ki ji kot v kakšni mitski zgodbi o junaškem potovanju pomagajo na poti, vse ji širi izkušnje, k povečani senzibilnosti pa pripomorejo tudi neprespanost, bežanje pred sprevodniki in padanje v situacije, ki jim nikakor ni kos, za vsako laž si mora izmisliti deset novih in tako v nedogled. Dokler na koncu med enim od napadov panike – že prej ima resne težave z nakopičeno jezo –, podkrepljenih s klavstrofobijo, ne spozna resnice o svojem odraščanju: kot bi se dvignila megla, jasno ugleda možnosti in se odloči za tisto, ki bi ji jo svetovali odrasli in ne katero od bolj avanturističnih in heroičnih, ki bi z drznostjo navdušila sogojence in vrstnike.

Siobhan Dowd potepuško dekle pelje skozi različne preizkušnje, predvsem pa gradi na njenem notranjem svetu, ki je vse prej kot pregleden ali preprost. Občutki izgubljenosti, zapuščenosti, pomanjkanje samozavesti in krivda za tisto, kar na poti ukrade, in to dobrim ljudem, vse jo peha v skrajna stanja. Ta pisateljica dobro in prepričljivo razčleni, svet ceste in prometa ponuja številne možnosti in seveda – gre le za problemski roman, ki se spogleduje s pisanjem za mladostnike – dober konec vse povrne, vse ure trpljenja in negotovosti in občutek osamljenosti in izgubljenosti.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Noč knjige – Stalaktiti zvena ljubezni na tipalkah metuljev

21. april 2017

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Dobre knjige za vse generacije so redke. Za mlade tudi.

16. november 2016

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Uprizoritev Virginija Volk je nastala po motivih slikanice avtoric Kyo Maclean in Isabelle Arsenault,  ki je lani v prevodu Tine Mahkota izšla pri založbi Zala. Vanesa ima sestro Virginijo, ki se počuti prav volčje oziroma se tako obnaša. Kar naprej tuli, renči in revska, slabe volje je, ne ljubi se ji družiti z nikomer, vse ji gre na živce in prav nič je ne more potolažiti. A Vanesa se odloči, da jo bo spravila v dobro razpoloženje. Poskuša marsikaj, a ne gre tako zlahka. Končno ji Virginija pove, da bi jo osrečilo, če bi lahko nekam poletela. Nekam, kjer so kolački, lepe cvetlice in drevesa in prav nobene potrtosti. Tja, v Rožni park! Vanesa se ne obotavlja, poišče škatlo z barvicami in stene kmalu postanejo pisane in slikovite. Virginijina soba se spremeni v Rožno dolino, v cvetoči vrt, poln barv in svežine. Naenkrat vse poleti, postane svetlo in veselo, z Virginijo vred.

Navdih za naslov in vsebino slikanice sta angleška pisateljica Virginia Woolf, ki je trpela za depresijo in melanholijo, ter njena sestra, slikarka Vanessa Bell. Vendar ne gre za njuno biografijo, pač pa za oris počutja, ki je pisateljico spremljalo skorajda vse življenje. Zgodba opomni na moč in pozitivne učinke, ki jih premore domišljija oz. umetnost, da si opomoremo in znova postavimo na noge. Izriše nam tudi subtilno podobo sestrske ljubezni in prijateljstva nasploh, katerega naloga je med drugim, da opazimo druge, jih poskušamo razumeti in jim pomagati.

Tako mračni vihar v Virginiji kakor Vanesina barvna eksplozija sta na odru prikazani z domišljijsko močjo senčnega gledališča. Svet senc in barv z milino, občutkom, lahkotnostjo in sočutjem izrisuje domišljijsko pustolovščino med morami in sanjami, ki se konča s hvalnico življenju.

***

***

Virginija Volk je ena najbolj globokih in ganljivih slikanic, kar sem jih prebral. Navdušilo me je pogumno pisanje o temah, o katerih se navadno z otroki ne pogovarjamo in ki jih kot odrasli težko sprejemamo. Čeprav Virginijina bolezen nima imena in je o Vanessini bolečini težko govoriti, pa nas to ne odvezuje, da o njiju ne bi govorili. Slikanica se me je močno dotaknila tudi zato, ker umetnosti in domišljiji razločno pripisuje zdravilno in tolažilno moč oziroma sposobnost, da vsaj omili pekočo bolečino čustvenih ran, ki jih vsakdo nosi v sebi. Gre za slavljenje domišljije, ki zna ustvariti »kraje« za iskanje odgovorov, ki jih je sicer tako težko najti.

Slikanica navdušuje tudi s sporočilom zgodbe, ki izpostavlja, kako pomembna sta dobro počutje in želja po življenju. Po zaslugi Vanesinega ljubečega prizadevanja pridemo iz zgodbe z velikim upanjem. In to je dobrodejno.

S postavitvijo te pripovedi na oder – ko jo prestavljam iz knjige, kjer tako posrečeno živi po zaslugi umerjenih besed in odličnih ilustracij, in ji skušam vdihniti novo življenje v gledališču – prevzemam veliko odgovornost. Zato se zanašam na svojo običajno govorico, jezik senčnega gledališča, v katerega zaupam.

Le kdo bi znal bolje od gledališča senc govoriti o tem, kar metaforično prežema to zgodbo: o temi in svetlobi, o črnini in barvi?

Fabrizio Montecchi

Režiser Fabrizio Montecchi se je rodil leta 1960 v Italiji, kjer je študiral scenografijo in arhitekturo. V času študija arhitekture v Benetkah se je priključil gledališki skupini Teatro Gioco Vita iz Piacenze, kjer je danes umetniški vodja, in se uveljavil kot eden najpomembnejših režiserjev senčnega gledališča na svetu. Kot režiser in scenograf je sodeloval s številnimi pomembnimi gledališči v Italiji (milanska Scala, La Fenice v Benetkah, opera v Rimu, veronska arena) in po svetu. Njegove predstave so pogosto povabljene na ugledne mednarodne festivale, za svoje delo pa je prejel že več nagrad. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je pred dvema letoma režiral uspešno predstavo letošnjega dobitnika nagrade za otroško in mladinsko književnost ALMA Wolfa Erlbrucha Račka, Smrt in tulipan, ki je na številnih gostovanjih po svetu dobila že 12 nagrad. Fabrizio Montecchi predava na številnih delavnicah in mednarodnih gledaliških šolah.

PREMIERA: 20. april 2017, Veliki oder LGL 

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Noč knjige: “Stalaktiti zvena ljubezni na tipalkah metuljev”

 

s spletne strani Moja občina

[space]

O Noči knjige

Noč knjige 2017

Šele ponoči izveš
koliko zvezd
je vrh neba.
Koliko bratov čutiš
sredi srca.
Koliko bratov sveta.
Koliko bratov sveta.
Šele sredi noči
izveš koliko oči
se zapira v sen
da nisi sam
zapuščen
šele opolnoči
ko iz zore zlate
zvezde bleščijo na nas.
Vsaka ima miren
zelenosrebrn obraz.

– Srečko Kosovel

 

Noč knjige bo zasijala tudi v letu 2017!

Odkar je Unesco 23. april proglasil za svetovni dan knjige, ga slavimo po vsem svetu, zadnja leta tudi ponoči. S knjižnim ponočevanjem so začeli v Nemčiji, ZDA, Veliki Britaniji in na Irskem, izjemno prodorna Noč knjige sorodne srčne krvi od leta 2012 poteka na sosednjem Hrvaškem, leta 2014 pa je v sodelovanju s hrvaškimi kolegi prvič zaživela tudi v Sloveniji in Srbiji. Premierno slovensko Noč knjige je na svetovni dan knjige pod častnim pokroviteljstvom Slovenske nacionalne komisije za Unesco soustvarilo 79 krajev – in ničkoliko knjižnih zanesenjakov – po Sloveniji in v zamejstvu.

Mednarodni dogodek, ki knjigo in branje postavlja na piedestal gradnikov zdrave družbe, nagovarja vse generacije bralcev. Na prav posebno noč, ko knjiga pokaže svojo moč, se na Slovenskem zvrsti plejada dogodkov, usmerjenih k dvigovanju zavesti o branju, opogumljanju duha in bistrenju pogleda.

Še posebej nas veseli, da slovenski deležniki na področju knjige znamo stopiti skupaj, da so prireditelji po vsej deželi tako širokosrčno posvojili in udejanjili idejo Noči knjige ter da je z vero v skupni cilj mogoče tudi (skoraj) nemogoče. Lani se je v projektu Noč knjige 2016 za knjigo združilo prek 300 organizatorjev, ki so pripravili blizu 350 dogodkov v 124 slovenskih krajih od Goričkega do Pirana in še malo onkraj, udeležilo pa se jih je več kot 100.000 ljudi.

Prepričani smo, da bo tudi Noč knjige 2017 povezala organizatorje in udeležence tega dogodka v viru ustvarjalnosti, radovednosti, koprnenju po lepem in praskanju po bolečem – v knjigi. To noč naj knjige in njihove bralce obsije zvezdna svetloba, kajti: “Šele ponoči izveš/ koliko zvezd/ je vrh neba./ Koliko bratov čutiš/ sredi srca.” (Srečko Kosovel)

Naj živi knjiga! Naj živimo bralci! 

s spletne strani 2017.nocknjige.si 

[space]

 

O ilustratorki / ilustratorju:

sreda, 29. marec, ob 18.00,

v Trubarjevi hiši literature

Pismo za kralja je danes že klasika, napisan v 60-ih letih, vsako desetletje znova izdan, vsakič visoko nagrajen, sedaj kroži že v številnih jezikih, nazadnje tudi v slovenskem. Avtorica Tonke Dragt je za knjigo dobila najvišjo in najuglednejšo nagrado pero peres. O romanu bo kaj več povedala prevajalka Mateja Seliškar Kenda, tudi urednica Založbe Zala. Klepet bo vodil Matej Bogataj.

Več o knjigi na spletni strani založbe Zala.

s spletne strani Trubarjeve hiše literature

[space ]

 

O ilustratorki / ilustratorju:

MATEJ BOGATAJ

3. 3. 2017

André Alexis: Petnajst psov

Prevod Jaka Andrej Vojevec. Založba Zala, Hlebce 2016. 206 str., 28,95 €

+ + + +

Odštevanje od krdela k primerku

Vse je kot v na črn način veseli viži, ko gre skupina nekam in potem še člani postopno drug za drugim, kamorkoli že, vsak po svoje. Za pse iz romana kanadskega prozaista Alexisa, ki se dogaja v Torontu in v katerem ima mestna geografija pomembno vlogo, velja enako: trije so že takoj na začetku poklani od vrstnikov, ki dobijo čudne sposobnosti skupnega nastopa, predvsem pa izgubijo občutek za simbolno, za vdajo, s katero pes s tem, da se pomoči, prizna poraz in je zmagovalcu to dovolj, ni mu treba stisniti grla. Krdelu iz romana pa ne.

Ker je z njegovimi pripadniki vse narobe, bi rekli. So žrtve muhavosti in samovolje bogov, natančneje: med enim od popivanj se Apolon in Hermes sporečeta glede mentalnega stanja človeštva in njegovega samoprecenjevanja, katerega dokaz so nabijanja o svobodni volji in sebi kot kroni stvarstva. Da ne govorimo o popularnih floskulah, kako celotno vesolje sodeluje, da bi nam v dani situaciji pomagalo, in podobnih. Bogova rahlo opita stavita, da s takšnim duševnim ustrojem ne moreš umreti srečen. Recimo niti leta 2050 ne. Ker gresta ravno mimo pasje klinike, se odločita za stavo v prav kiničnem delu spektra: psom dodelita človeške lastnosti, pa da vidita, ali bo kateremu od nekaj več kot ducata uspelo umreti srečen.

Maček Murr in njegovi filistrski življenjski nazori so bili v središču pozornosti pisatelja E. T. A. Hoffmanna, iz Turčije v Nemčijo priseljeni pisatelj Akif Pirincci je napisal felinološka romana z mačjim detektivom, vendar v prozi radi nastopajo tudi psi, vse od Flusha Virginie Woolf do kokeršpanjela prijateljice Browningove. Pri Alexisu so tu z namenom, da bi preveril bedno človeško kondicijo. Za to morajo biti psi kar najbolj diverzitetni, in res se takoj vzpostavita vojščaška in kriminalna kasta, na drugi strani pa občutljivi pesniki in takšni, ki se potapljajo v jezik in se jim zdi to nekaj najčudovitejšega in čudežnega. Bogovi niso ravno zadovoljni s potekom, ne gre, da se ne bi vmešavali, tudi vsemogočni oče Zevs in sojenice, ki režejo in v občutke pomakajo nit življenja, se vmešajo in zraven še same zamočijo. Na koncu ostane od krdela en sam, betežen, slep in gluh, a za svoje zvesto vztrajanje je tudi nekako nagrajen. Nekako.

Petnajst psov je duhovita proza, predvsem v tistih delih, ko psi ne razumejo, zakaj jim provizorični lastniki – po pobegu iz pasje klinike se odločijo za uličarstvo z občasnim iskanjem začasnega azila – tako zamerijo nekatere stvari. Predvsem stvari, vezane na neprestano potrjevanje ali rušenje hierarhije znotraj tropa, pa vse tisto, kar gre k primarno vonjalnemu dojemanju sveta in samoumevnosti parjenja. Kot ne razumejo človeških komplikacij okoli istega. Ali kontroverzne prevlade, prekršene s podrejanjem pri maskiranju in igranju z bičem in škornji.

Človeški svet, gledan skozi pasje oči, je še bolj zagaten kot pasji skozi človeške; Alexis pa duhovit, čeprav je končni rezultat – križanje pasje narave in človeške inteligence, kakor jo spodbuja raba jezika – slej ko prej nezadosten. Skoraj depresiven. Intervenciji bogov navkljub.

Vir: Mladina

[space]

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Super junaki in super knjige

9. februar 2017

[Lesce]: Projekt za spodbujanje branja, ki ga Knjižnica A. T. Linharta Radovljica izvaja v sodelovanju z Založbo Zala. Projekt je pilotski in ga bomo sprva izvajali na OŠ F. S. Finžgarja Lesce in OŠ A. T. Linharta Radovljica.

s spletne strani  Knjižnice A. T. Linharta Radovljica

[space]

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Super junaki in super knjige

6. februar 2017

[Radovljica]: Projekt za spodbujanje branja, ki ga Knjižnica A. T. Linharta Radovljica izvaja v sodelovanju z Založbo Zala. Projekt je pilotski in ga bomo sprva izvajali na OŠ F. S. Finžgarja Lesce in OŠ A. T. Linharta Radovljica.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Goljata čakam

15. marec 2017

[Bohinjska Bistrica]: Delavnico v slogu barvitih kolažev podarja Založba Zala.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Goljata čakam

3. marec 2017

[Bled]: Delavnico za otroke je po slikanici nemške pisateljice in arhitektke Antje Damm pripravila Založba Zala iz Hlebc pri Lescah.

[space]

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Goljata čakam

16. februar 2017

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Bi se skrivali s slonom?

13. oktober 2016

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Bi se skrivali s slonom?

12. oktober 2016

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Bi se skrivali s slonom?

7. oktober 2016

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Besedna postaja: irski večer glasbe in literature

v četrtek, 16. marca, ob 20. uri

 

O ilustratorki / ilustratorju:

S knjigo po svetu: Irska

11.03.17 ob 11:00 – 12:00 – Knjigarna in papirnica Konzorcij

Spletna stran Knjigarna in papirnica Konzorcij

[space]

Irska literatura na Zalini polici:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Festival Literature sveta – Fabula 2017

3.–11. marec 2017

Dogodek

Naslov:

Sploščeni zajec

Kdaj:

5. 3. 2017, 12.00

Kje:

Vodnikova domačija – Ljubljana

Kategorija:

Mlada fabula

Opis

Pika, slika, zgodba je projekt, ki na odru združuje pripovedovanje, ilustracijo (animacijo) in glasbo. Slikanica zaživi na vse načine! (3+)

Pes in podgana na cesti najdeta sploščenega zajca. Kaj naj storita? Naj ga kar pustita ležati tam? Ni videti, da mu je na tleh udobno. Pes ima zato boljšo idejo. Pisatelj in ilustrator Bárður Oskarsson se v zgodbi vprašanj življenja in smrti loteva z veliko humorja in sočutja in jo zaključi s presenetljivim obratom.

Pripovedovalka: Špela Frlic

Animator: Lea Zupančič

Glasbenik: Marko Brdnik

V sodelovanju z Vodnikovo domačijo in zavodom Divja misel. Slikanico je izdala Založba Zala, prevedel jo je Darko Čuden.

Iz spletne strani: http://www.festival-fabula.org/2017/

Vodnikova domačija
 Zavod Divja misel

[space]

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Moj malček: revija za skrbne starše, št. 1–2/2017

Goljata čakam, Sploščeni zajec in Pesem o razbitem nosu na “Knjižni polici” po izboru in predstavitvi mag. Maje Črepinšek

[space ]

“Ta čudovita knjiga pripoveduje na mnogih ravneh, z jezikom besed, še več pa z likovno govorico. Govori o prijateljstvu, zaupanju, upanju, potrpljenju, minevanju časa, vrtenju letnih časov in … sreči.”

 [space ]

“To je dragocena slikanica, ki vabi v razmišljanje o pomembnih temah, hkrati pa tudi tolaži. Pomaga celiti rane, ko otrok sam doživi izgubo.”

 [space ]

“Navdihujoča zgodba govori o pogumu in o strahu, o porazih in o zmagah, o vrstniškemu nadlegovanju in o podpori, o športu in o glasbi. Pa o tem, da prav nihče ni “luzer” in da težav ni vedno dobro zaklepati vase. Predvsem pa, da se vedno lahko zgodi nekaj, kar obrne življenje na bolje.”

[space ]

Pismo za kralja pod rubriko “Za starše, učitelje in mentorje” po izboru in predstavitvi mag. Maje Črepinšek

“Napeta je, da ne moreš zaspati, dokler je ne prebereš. Meni je še posebno všeč, da se v dogodivščine neopazno vpleta premislek o tem, kaj je prav. To je knjiga, ki slavi vrednote kot so zaupanje, poštenost, dobrota in srčnost. Toplo priporočam!”

 

O ilustratorki / ilustratorju:

32. Slovenski knjižni sejem: Tržna niša – knjige za vse

Eden od pogovorov v sejemski Debatni kavarni se je vrtel o kakovostni literaturi za vse generacije.

Igor Bratož
sre, 23.11.2016, 18:00

»Zgodba za otroke, v kateri uživajo samo otroci, je slaba otroška zgodba!« To je bilo mnenje C. S. Lewisa, avtorja Zgodb iz Narnije, s katerim bi bilo mogoče povzeti enega od včerajšnjih dogodkov v sejemski Debatni kavarni. Z dodatkom: Dobre knjige za vse generacije so redke.

V programu Debatne kavarne so včeraj namreč spregovorili o dobrih knjigah, ki odpirajo najbolj pereče teme, in vendar so dosegljive tako zelo mladim, včasih celo najmlajšim, obenem pa izjemno močno nagovarjajo tudi odrasle.

O knjižnem trendu oziroma fenomenu otroških in mladinskih knjig, ki jih berejo tudi odrasli, so spregovorili Silva Kos, prevajalci Tina Mahkota, Darko Čuden in Jaka Andrej Vojevec in predsednica slovenske sekcije IBBY, Mednarodne zveze za mladinsko književnost Tilka Jamnik, v naslov debate pa so postavili trditev, ki najverjetneje povsem drži: Dobre knjige za vse generacije so redke. Pogovor se je vrtel torej o kakovostni literaturi (od slikanic do romanov) za vse generacije, ki lahko predstavlja nujno potrebno vez med naraščajočim prepadom med generacijami danes in edinstveno pot do medsebojnega razumevanja in empatije, za katera se zdi, da vse bolj usihata.

Fenomen, ki so mu v osemdesetih letih prejšnega stoletja na Norveškem in Švedskem nadeli ime allålderslitteratur in kasneje na Otoku crossover fiction, da torej odrasli berejo knjige, namenjene otroškim ali mladostniškim očem, seveda ponuja veliko vprašanj, ni pa novost. Táko nalepko so dobile globalne uspešnice J. K. Rowling o Harryju Potterju, ki so postale tako rekoč prototip žanra, pa niz romanov Philipa Pullmana Njegova temna tvar, roman Marka Haddona Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa, v istem risu sta seriji Suzanne Collins Igre lakote in Stephenie Meyer Somrak, sem bi lahko prišteli tudi nekatere naslove Isabel Allende, celo Harukija Murakamija.

Če se ozremo po bližnji okolici, je mogoče ugotoviti, da si odrasli bralec zlahka najde imenitno branje v seznamu, na katerem Pionirska – Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo Mestne knjižnice Ljubljana od leta 2010 odlične izvirne slovenske in v slovenščino prevedene knjižne naslove opremi s priznanjem zlata hruška. Jasne ločnice med pisanjem za mladostnike ali odrasle sicer ni, je pa »crossover« pred dvema desetletjema tako rekoč čez noč postal založniška niša z velikim potencialom, saj je v veliko primerih prinesel tako navdušenje bralcev kot kritiško odobravanje.

[space ]

Vir: Delo.si

[space ]

Pobrskajte po medgeneracijskem branju na naši polici: tule.

[space ]

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Slikanica o večkrat pozabljeni in prezrti tematiki v Bukli:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Recenzija dveh naših slikanic v Bukli – Vsi tukaj, vsi skupaj in Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Recenzija romana Kako sem po nesreči napisala knjigo v Bukli:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

V Sloveniji nas je obiskala Isabelle Wéry, avtorica Razkoščičene Marilyn. Objavljamo fotografijo intervjuja in nekaj utrinkov z literarnega večera v Konzorciju.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Roman Barjanski otrok je prejel priznanje ZLATA HRUŠKA za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo! Čestitke prevajalki Tini Mahkota in hvala vsem za pohvale in spodbudne besede!

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

V časopisu delo je knjiga tedna postal tudi roman Najemnik:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Zelo smo ponosni, da je Preden zgorim postala knjiga tedna v časopisu Delo!

 

O ilustratorki / ilustratorju:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Dežela gasilcev (in) požigalcev

Pisatelj se vrača v kraje, kjer je bila v času njegovega krsta serija požarov. Medtem je požigalec ujet, zaprt in tudi že izpuščen iz ustanove, dogodki pa v ljudskem spominu še kako živi; na mesto takratnega prebivališča in na okoliščine, na strah, ki je zajel ljudi, ko je v njihovi bližini zagorelo in so bile vse iskalne akcije požigalca zaman. Dokler razkritje ni osupnilo vseh.

Vendar norveški pripovednik Heivoll ne samo rekonstruira dogodke s konca sedemdesetih let, ne hodi le od vrat do vrat in brska po starih dnevnikih, tudi babičinem. Ne gleda samo časopisnih novic iz tistega časa in poskuša razumeti fanta, ki se mu je na služenju vojaščine nekje na ruski meji nekaj zalomilo in je potem brezdelno in brezvoljno in molče posedal in poležaval doma, razen seveda v trenutkih, ko je bilo treba v vsem sijaju z gasilsko cisterno na prizorišče požiga.

Predvsem vodi obe zgodbi vzporedno; tisto o nerazumljivih potezah nikoli izstopajočega fanta z njemu dobro znanega norveškega podeželja in svojo lastno. O tem, kako so ga svarili pred temno stranjo, pa ji je vseeno podlegel in imel nekaj silovitih pijanskih in avtodestruktivnih eskapad, predvsem v času očetovega umiranja. O tem, kako se je njegovo lastno zgledno življenje v nekem trenutku zasukalo in se je znašel nemočen pred lastnimi destruktivnimi vzgibi. Pa tudi o tem, kako v okolju, kjer vsi vsakogar poznajo, deluje zlo, ki ga ne morejo misliti, in kako spravljivo in odpuščajoče ob izgubi in ob vzniku nerazumljivega delujejo severnjaški narodi; spomnimo se njihovega rojaka Breivika in našega tihega čudenja, ker njegovega pohoda niso izrabili za politiziranje in odstavljanje vladajočih.

Heivoll vzporedno vodi obe zgodbi, požigalčevo, prepleteno z junaškimi akcijami lokalnih gasilcev in povečanim občudovanjem njihovega dela, in pisateljevo. Oboroži se z dokumenti in zašpili zgodbo z enigmatičnim zapisom iz dnevnika, ki priskrbi naslov. Izpiše kroniko vasi v dneh, ko je živela obsedno stanje. Pri tem ne gradi na odtegovanju ali enigmatičnosti, bolj kot postopno razkrivanje ga zanimajo notranje krajine, ki jih z jarkim ognjem in osvobojeno energijo razsvetlijo požari, pa tudi skoraj skupinska slika ljudi in kraja, ki postaja več kot samo kulisa in prizorišče in dobi v pripovedi vse dejavnejšo vlogo. Da razumemo, kako je kraj odigral svojo vlogo pri požiganju kot enem redkih načinov izražanja, iskanja čudežne in ničemur zavezane lepote in posameznikove afirmacije.

Avtor: Matej Bogataj
Vir: http://www.mladina.si/165791/gaute-heivoll-preden-zgorim/

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Da ne bo kakšnih čudnih misli!!! Ne gre za barvo kože, ampak dlake. Beli medved in rjavi medved, da o zajčkih ne govorimo. Prijatelji prinesejo steklenico Polar Bear Vodke iz Belorusije. Dobro darilo za konec zime in čeprav zelo mrzel, hkrati ogrevajoč vzpod­bujevalnik pred večerjo z belorusko (krompirjevo) babko. Naslednji dan mi do­bra znanka podari očarljivo slikanico Sitnobe sitne, ki govori o prijateljstvu. Ni veliko besedi, ampak so toliko bolj zgovorne slike. Gospod Medved, ki neznansko rad je med, dobi sosede. Zajčki pridejo prosit za malo medu, da bodo spekli torto, a medved: nimam. Pridejo prosit za kakšno poleno. Medved: nimam. Potem pridejo vprašat, če bi lahko zamenjali kakšno knjigo. Medved: nimam. Potem nekega dne nenadoma pozvoni. Pred vrati nobenega zajca, samo košara, v njej pa torta in polenca in Vodnik po zajčji galaksiji in pismo: Ker gospod Medved vsega tega nima, mu to prinašajo zajci. In Medved se zave, kaj je osamljenost. … Na sanke naloži polena, med, nekaj knjig ter se med snežinkami poda k sosedom. Ko napoči pomlad, skupaj čebelarijo, drvarijo, pečejo torte, medved zajčkom prebira pravljice in skupaj gledajo zvezdno nebo. Bila je sobota, pod oblaki zvezd ni bilo, dobila pa sem navdih za medeni nedeljski zajtrk.

Koktajl beli medved

Za 6 oseb potrebujemo: 600 ml penine, 180 ml vodke, sok dveh limet, zdrobljen led, visoke kelihe, ohlajene slamice.

Kelihe shladimo v zamrzovalniku. Če nimamo zdrobljenega ledu, vzamemo kocke, jih damo v vrečko za zmrzovanje in potolčemo s kuhinjskim kladivom.

Limeti prerežemo na pol in eno polovico razrežemo na tri rezine. Iztisnemo sok. V orošene kozarce damo led, jih orosimo z limetinim sokom, dodamo vodko in penino. Rob kozarca okrasimo s pol rezine limete in ponudimo s slamico.

Medeno mleko z ingverjem

Za 4 osebe potrebujemo: 100 g ingverja, 1 l mleka, 8 žličk medu, 40 g bele čokolade po želji, metlico za spenjenje mleka.

Ingver olupimo in ga zrežemo na ploščke. 800 ml mleka in ingver zavremo, pustimo, da pet minut stoji. Dodamo med, premešamo, da se popolnoma stopi, in mleko precedimo v ogrete kozarce. 200 ml ogretega, ne zavretega!!! mleka spenimo, damo na mleko, po želji posujemo z oblanci bele čokolade, ki jo naoblamo z nožičem za lupljenje krompirja.

Medeni mafini z malinami

Za 1 pekač potrebujemo:

Za drobljanec: 50 g finih ovsenih kosmičev, 50 g moke, 50 g mehkega masla, 20 g tekočega medu.

Za testo: 120 g masla, 80 g sladkorja, 120 g tekočega medu, 1 vanilin, 1,5 žličke pecilnega praška, 3 jajca, 300 g moke, 120 g smetane, 100 g odmrznjenih malin, 12 papirnatih modelčkov, 1 pekač za mafine.

Kosmiče, maslo, moko, med za drobljanec nadrobimo s prsti in damo na hladno.

Maslo, sladkor, med, vanilin in ščep soli stepamo z mešalnikom najmanj 8 minut. Počasi dodajamo po eno jajce. Moko in pecilni prašek zmešamo in izmenjaje s smetano dodajamo testu. Na hitro vmešamo odtajane maline in s testom napolnimo papirnate modelčke. Na vrh mafinov enakomerno razdelimo drobljanec in pečemo v pečici, ogreti na 180 °, pečemo 20–25 minut.

Ohladimo na mrežici.

Vir: http://www.gorenjskiglas.si/article/20150307/C/150309842/1169/z-belim-za-mizo–z-rjavim-v-posteljo-/&template=komentar
Avtorica: Alenka Bole Vrabec

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Marsikdo je ob zadnjih burnih razpravah o otrocih s posebnimi potrebami in financiranju njihovega izobraževanja pomislil: “Joj, koliko besed o pomoči posebnim otrokom. Naj se rajši več ukvarjajo z nadarjenimi, bo večja korist …” Tudi v meni se je kdaj naselila podobna misel.
Naključje ali usoda – ne vem, kaj je bilo, vi pa izberite tisto, v kar verjamete – ravno v tem času me je v knjižnici “našla” knjiga pisateljice Sally Gardner Črviva luna. Res čudovito branje, iskreno priporočam vsem, tudi tistim (baje, da vas je 41 odstotkov!), ki letno ne preberete niti ene knjige. Potem ko sem do konca užil vseh 100 poglavij knjige (ne se ustrašiti: to so bolj poglavjica kot poglavja, saj so v povprečju dolga dve strani, nekatera pa samo sedem vrstic), sem se lotil še spremne besede (priporočilo: nikar zmeraj ne prezrite spremnih besed, včasih so prav zanimive). In kaj je v tej tako posebnega – in kar naj bi imelo zvezo s sestavkom o otrocih s posebnimi potrebami? Tole med drugim piše avtorica spremne besede o pisateljici Sally Gardner Sabina Burkeljca:
“Sally Gardner so že zgodaj v otroštvu dali nalepko ‘neučljiva’, brati se je naučila šele, ko je imela štirinajst let. Danes je ena najbolj cenjenih angleških mladinskih avtoric, njene knjige so nagrajene in prevajane v tuje jezike. /…/ Sally tako daje upanje slehernemu ‘drugačnemu’ otroku. /…/ Sally so poslali v šolo za zaostale otroke (sama pravi, da je bil to neke vrste zapor), ker v tistih časih še ni bilo šol, ki bi sprejemale otroke s tovrstnimi težavami. Spominja se nekega dne, ko po nobenega otroka ni prišel starš, ponjo pa je prišel očim in takrat je vedela, da je ljubljena in rešena, niso ji vzeli upanja. /…/ Sally so nekoč, že kot znano pisateljico, prosili za govor na posebnem dnevu na neki šoli, kjer so podeljevali nagrade. Vedela je, kaj pomeni to, da nikdar nisi dobil v šoli nagrade, kljub velikanskemu trudu, ki si ga vložil v delo, zato je imela govor za ‘luzerje’, kajti sama dobro ve, kako se počuti otrok, ki le nemo sedi in opazuje svoje vrstnike, ki pobirajo nagrade.” (Sally Gardner: Črviva luna. Hlebce, Založba Zala 2014, str. 174–175.
Še zdaj mislite, da je treba ob omembi otrok s posebnimi potrebami omalovažujoče zamahniti z roko? Potem ko boste prebrali Črvivo luno, boste mislili drugače …

vir: http://www.tednik.si/kaj-pa-je-tebe-treba-bilo

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Zanimivo besedilo z izvirnimi ilustracijami.
“Tvoj mali bratec je čudovit,” je rekla mama Krokodilka.
“Zelen je kot mlaka in njegove oči so kot rumenjaki.”
Karolina Krokodilka je bila ljubosumna. “Smrdi.”
“Z veseljem pomalica ribe in žabe,” je rekla mama Krokodilka.
Karolina je bila zelo ljubosumna.
“Samo za zgago je,” je rekla.
Mama Krokodilka je rekla: Poglej, kako ljubek gobček ima.”
Karolina je bila že zelo ljubosumna.
“Slini se.”

Drage bralke, dragi bralci, ste vedeli, da je Jan Ormerod ( 1946-2013) ena najpomembnejših avstralskih ilustratork in pisateljic.
Slikanica Zamenjam bratca je nominirana za nagrado avstralkskega sveta za mladinsko literaturo ( CBCA-Children Book Council of Australia) za knjigo 2014. Knjigo berejo otroci širom po svetu, ne le v Avstraliji, tudi na Norveškem, Finskem, Kitajskem in še marsikje.

Drage bralke, dragi bralci, ste knjigo že prebrali? Pišite v komentar.
Veliko pravljičnih užitkov!

vir: http://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=59&id=6706

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Sabina Burkeljca

BUKLA 107-108

Ko sem prebrala to močno zgodbo, me je zamikalo, da bi jo prebrala ponovno. Knjige, ki nas izzivajo z najbolj elementarnimi vprašanji, denimo.: »Zakaj se je to zgodilo ali zakaj je glavni protagonist ravnal tako, kot je?«, in kadar so napisane z »dobro pisavo«, so brez dvoma vredne tega. Ko preberemo zadnji stavek v knjigi, se v nas začne pisati naše nadaljevanje. Nič nenavadnega, da je roman preveden že v 22 jezikov. Pisatelj nam odpre pogled v manjše norveško mesto, kjer prebivalci poznajo drug drugega in živijo običajna življenja, če kaj takega kot »običajno življenje« sploh obstaja. Kot se izkaže tudi v tej zgodbi, očitno ne. Ne bom izdala osnovnega zapleta zgodbe, da bralec ne bo prikrajšan za bralski užitek, naj povem le to, da se bo zagotovo dotaknil lastnega samoizpraševanja, da bo pobiral v predpasnik svoje delce, da ga bo zgodba spremenila, no, le če bo odprt zanjo, kajti ona zanj je.

 

 

O ilustratorki / ilustratorju:

MATEJ BOGATAJ
23. 1. 2015

Navidezni mir

Od prvega odstavka, v katerem možak na lovu opazuje ptiče in opazi nove lastnike hiše s preteklostjo v manjšem mestecu Gost nekje v Liki, vemo, da se okolje še ni povsem razorožilo. Vendar ni najemniški vojak, kot najprej pomislimo, temveč najemni gradbeni delavec.

Seveda se nam najprej zazdi, da je zahodnjakinjina odločitev za popis kolateralnih in drugih žrtev državljanske vojne in etničnega čiščenja na Hrvaškem drzna in presenetljiva. Fornova namreč izhaja iz Sierre Leone in njen oče je bil žrtev političnega nasilja, vendar je nekje zapisala, verjetno ob programu kreativnega pisanja, ki ga poučuje, da knjige nastajajo bodisi iz izkušnje ali pa iz radovednosti in skrivnosti, ki jih poskušamo razumeti.

Tisto, kar se je dogajalo v mestecu, pozicioniranem nekje med rojstnim mestom Nikole Tesle in obalo, natančneje v zaledju Zadra, je skrivnostno, vendar tudi folklorno; po obstreljevanju redne vojske, ki tabori v dolini zraven, začne narodna garda, paravojska, nabirati ljudi v šoli, sosedje medtem osvobodijo njihove preproge in belo tehniko, na pokopališču med tistimi, ki rečejo hleb in ne kruh, raznese granato in pravoslavna cerkev je zapuščena. Vendar Fornove ne zanima mesto v celoti, temveč se potopi v intimno zgodbo najemnika in njegovih. Seveda najbližjih, saj so zaradi stisnjenosti in majhnosti okolja vsi nagneteni in prepleteni. Še preveč.

Aminatta Forna

Djuro, pa tudi vsi drugi so odljudni in malo skrivnostni, trdi tipi. Več prikrivajo kot povejo. Več je neizrečenega kot razčiščenega. Ljubijo lov in se ne ustavijo samo pri divjadi. Z obnovo hiše s preteklostjo se postopoma razkrivajo skrivnosti izpred petnajstih let, takšne, ki bi lahko zanimale sodišče. Pa ga ne, ker vlada status quo, pat pozicija, v kateri sile v mestecu držijo druga drugo, kot permanentna grožnja; kot da ostanki prebivalstva ne bi imeli drugega poslanstva, kakor da zadržujejo drug drugega na kraju zločinov in si nabijajo slabo vest.

Fornova je nedvomno natančno proučila zadevo, od besed v ležečem tisku tipa burek ali karlovačko, ki naj bi pisanje lokalno obarvale, do prepričljivega poteka vojne v obalnem zaledju, stran od turističnih tokov. Predvsem zgodbo zagrabi še z drugega konca, pokaže, kako lahko plemensko in nacionalno ravsarijo (ne) razumejo ljudje od zunaj, v tem primeru Angleži, prepričani, da so v idiličnem kraju, skoraj izvornem raju. Ne vidijo, da so rože povsod zato, ker nihče ne orje zaradi min, da pod postanim mirom vse vre in da so naokoli nepokopani mrtveci. Napet roman, ki preskakuje iz zgodovine v intimo in kaže, da se nekatere stvari niso in ne bodo spremenile. Ker so nerešljive in tiktakajo pod neprebojno povrhnjico in videzi.

http://www.mladina.si/163704/aminatta-forna-najemnik/

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Vsa ta življenja

Katere knjige smo brali letos in zakaj imamo tako radi biografije?
Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Niso vse biografije zgodbe o slavnih ljudeh. Angleška pisateljica in novinarka Kate Summerscale je avtorica knjige Sramota gospe Robinson (Založba Zala), resnične zgodbe o senzualni, osamljeni in inteligentni viktorijanski ženski, ujeti v nesrečen in dolgočasen zakon. Najbolj romantična čustva, zagledanost v mlajšega moškega in sanjarjenje si je zapisovala v dnevnik, ki je bil kot neke vrste romantični roman, v katerem je nastopala kot glavna oseba. Ko je mož našel njene dnevnike, je pobesnel; uporabil jih je kot dokaz za njeno prešuštvo, četudi je sam imel dva nezakonska otroka. Ženske tistega časa niso smele imeti erotičnih sanjarjenj. Gospa Robinson je kot resnična gospa Bovary ali hrepeneča Ana Karenina.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Letos je naša založba osvojila kar štiri nagrade zlata hruška, ki jih za kvalitetno knjigo podarja Pionirska knjižnica Ljubljana!

Nagrajene so slikanice Črni pes, Ime čarobnega drevesa in Vzleteli smo. Nagrado je prejel tudi mladinski roman Čas čudežev.

,

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Jana o Barjanskem otroku:

Moj Malček:

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Knjiga je prava izbira, če poleg zgodbe o Isabelli Robinson, ki je svoje ljubezensko življenje opisovala v dnevniku, želite spoznati še viktorijansko družbo in brezpravno življenje žensk. Gospa Robinson je bila poročena ženska in mati, a se je zaljubila v zdravnika Lana. Njenega moža je zanimal samo denar in posel, njo pa so privlačile knjige, pogovori o filozofiji in poeziji, zato je našla sogovornika v poročenem zdravniku Lanu.

Ta je imel ugledno zdravilišče s hidroterapijo in parki, kjer sta se nekoč prvič poljubila. Vse svoje dvome in hrepenenja je gospa Robinson zapisala v dnevnik, tega pa je našel mož in vložil zahtevo za ločitev. To je bil resnično eden izmed prvih primerov, obravnavan po zakonu iz leta 1857, ki je omogočal ločitve srednjemu razredu. Odvetniki so jo branili kot nimfomanko, ki se je v dnevniku izživljala s fantazijo.

Odličen vpogled v življenje takratne družbe, od zasebnega življenja pa vse do delovanja sodišč.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Živopisno in gostobesedno pretkana plesna analiza bo še posebej slastno branje za vse ljubiteljice romanov Jane Austen.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Napeta knjiga je izredno privlačna, z ravno prav magije, avanture in akcije, da bo navdušila še celo otroke, ki sice rne berejo radi. Toplo priporočam!

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Ljubitelji Jane Austen, pozor!

Pri založbi Zala je izšla poglobljena, toda prav po austenovsko igriva, zabavna, iskriva in pronicljiva knjiga, ki pripoveduje, kako so plesali Jane in junakinje ter junaki njenih knjig. Susannah Fullerton, avstralska literarna kritičarka, izjemna poznavalka Jane Austen in njenega časa, podaja celosten vpogled na plesne dogodke Janinega časa in družbe. Razloži, čemu imajo v njenih romanih plesi tako veliko vlogo, pove kako se je bilo treba za ples obleči, kakšen je bil plesni bonton, kaj se je plesalo, kje si se naučil plesati, kako je potekal plesni večer, kdo je igral, koga si lahko srečal, kako si spoznal partnerje, kaj je pomenilo z nekom plesati prvi in drugi ples, kdo je obsedel in kdo le gledal… Kot primere vpleta osebe, dogodke in citate iz romanov Jane Austen. Vmes spretno pritika drobce iz pisem, ki razkrivajo pisateljičine intimne misli. Čeprav menite, da njene romane znate na pamet, se vam ob branju te knjige odpirajo čisto novi razmisleki, novi podpomeni in novi odnosi med literarnimi liki.

To je odlična darilna knjiga, toda ne pozabite je podariti tudi sebi!

 

O ilustratorki / ilustratorju:

O moralno dvolični družbi

Kate Summerscale
Sramota gospe Robinson

Zala, Ljubljana 2014, prevod Maja Ropret

Roman, ki ga je avtorica že drugič napisala po resničnih dogodkih in na podlagi arhivskih virov (za roman The Suspicions of Mr. Whicher, ki obravnava viktorijanski umor, je leta 2008 prejela nagrado Samuela Johnsona za stvarno literaturo), je tudi tokrat postavila v viktorijanski čas. Govori o odmevnem sodnem primeru iz leta 1858, ko je v Londonu Henry Robinson vložil zahtevo za ločitev od žene zaradi prešuštva na podlagi njenega intimnega dnevnika, v katerega je zapisovala svoja hrepenenja in čustva. Nastal je škandal, njenih dnevniških zapiskov pa niso brali samo sodniki in pravniki, temveč tudi javnost, saj so jih na svojih straneh objavljali vsi časniki.

Isabella Robinson je bila poročena ženska in mati treh otrok, ki se je zaljubila v deset let mlajšega zdravnika Lana. Bila je nesrečno poročena s Henryjem Robinsonom, podjetnikom, ki je imel ljubico in dva nezakonska otroka. Zanimal ga je le denar, medtem ko je sama hrepenela po intelektualnih vsebinah, razgovorih o filozofiji in poeziji. Vse to je delila z zdravnikom Lanom (odprl je modno zdravilišče s hidroterapijo), ki ga je obiskovala in je bil med pionirji homeopatije. Na enem od teh obiskov se je na sprehodu zgodil strasten poljub. »Dejala sem, kaj ko bi zapustila posest (kajti zrak je bil vroč in soparen) in ujela vetrič na griču. Polagoma sva se vzpela in jaz sem počíla v suhi praproti. Kaj je sledilo, ne bom izjavljala.«

Ali sta imela seksualni odnos ali ne, iz dnevnika ne izvemo. Leto kasneje (leta 1856), ko je zbolela, ga je našel mož, pobral otroke, jo zapustil in vložil zahtevo za ločitev. Bil je eden prvih primerov, ki so ga obravnavali po novem zakonu (Matrimonial Causes Act iz leta 1857, ki je omogočal ločitve tudi srednjemu razredu). Njeni odvetniki so jo branili kot seksualno obsedenko in nimfomanko, ki je v dnevnikih ustvarila svoj domišljijski in fantazijski svet. S tem zagovorom je rešila svojega ljubljenega, a zanjo je bila podoba nimfomanke še bolj sramotna, kot bi bila podoba prešuštnice.

Roman, ki je križanec med literaturo in zgodovino, sodi v zvrst tako imenovane nefikcijske, neleposlovne oziroma stvarne literature, ko avtorica v vlogi zgodovinarke pripoveduje zgodbo, kot bi pisala leposlovje. Ker so dejstva, izbrskana iz arhivov in časopisov, dolgočasna, jih oplemeniti z znanstvenimi ali medicinskimi (spo)znanji tistega časa, recimo o začetkih homeopatije in hidroterapije, prvih priročnikih o seksualnosti ipd. Kate Summerscale se poglobi v moralno dvoličen svet tedanje družbe, ko je ženska zaradi prešuštva izgubila otroke, moža in premoženje, mož pa je ostal zaradi istega dejanja nekaznovan. Njemu je bilo prešuštvo dopuščeno, žena pa se je lahko ločila le, če mu je dokazala seksualno ali fizično nasilje.

Knjiga je poslastica za ljubitelje zgodovinskega vpogleda v viktorijansko družbo, za ljubitelje stilistično izbrušene pripovedi in napete zgodbe pa je manj privlačno branje. Faktografska genealogija vseh akterjev in njihova družinska debla, križana s profesijami in karierami, usodami, zakoni in otroki, je pisana kot poročilo, ki izsuši bralčevo pozornost.

Maja Megla

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Inteligentna, strastna in osamljena ženska je z romantičnimi zapisi in prvoosebnimi erotičnimi sanjarjenji razburila puritansko družbo tistega časa in ji dala zadosten dokaz prešuštva in razlog za javno izobčenje.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Jutranji zbor

Malega slavčka ob zori zdrami čudovita pesem. Odpravi se iskat tistega, ki tako lepo poje. Sreča sovo, miško in žabo, toda one pojejo drugače. Nato zagleda drevo, polno ptic – jutranji zbor. Ptice ga povabijo, naj se jim naslednje jutro pridruži. A naj se mali slavček še tako trudi, je vsako jutro prepozen. Zato je zelo žalosten. Tedaj ga ogovori slavčica, ki pozna skrivnost – slavčki lahko pojejo le ob večerih.

Prijazna zgodba z lahkotnimi, zračnimi, svetlimi ilustracijami pomaga otroku utrjevati optimistično naravnanost in vero, da lahko vsakdo najde svoje mesto, čeprav se včasih zdi, da je drugačen in zato obsojen na osamljenost.

 

Pošastna hiša: Prestrašeni

V prvi knjigi smo spoznali Gašperja McGregorja in Pošastno hišo, šolo za težavne otroke, kamor so Gašperja vtaknili za kazen. Toda Gašperju je nenavadna šola, v kateri se uči boriti s pošastmi, zelo všeč. V drugi knjigi se morajo Gašper in njegova nova prijatelja prebiti skozi gozd, ki obdaja šolo. V temnem srcu gozda pa jih čaka nekaj pošastnega, kar jih skuša požreti. Gašper mora napeti vse moči – pogum, vztrajnost, odgovornost in iznajdljivost -, da reši sebe in prijatelja.

Napeta knjiga je izredno privlačna, z ravno prav magije, avanture in akcije, da bo navdušila še celo otroke, ki sicer ne berejo radi. Toplo priporočam!

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Roman o baletu, bedi in pasteh družbenega dna govori o treh sestrah van Goethem. Po smrti očeta krojača in ob zapiti materi perici so revna dekleta morala sama skrbeti zase. Leta 1878 so mlajši Marie in Charlotte sprejeli v plesno šolo pariške opere, v kateri je bila njuna starejša sestra Antoinette zaposlena kot statistka. Težko življenje, zgaranost in lakota so bili usoda nesrečnih deklet. Edgar Degas je narisal, naslikal in izklesal številna umetniška dela, ki so prikazovala mlado Marie koščene postave in otroških potez. Najznamenitejša umetnina med njimi je kipec Mala plesalka, stara štirinajst let, ki so ga kritiki slavili kot “edini pristno moderni poskus kiparstva”. Degas, ki ni želel za seboj pustiti ničesar iz brona, saj bi bila odgovornost narediti nekaj tako večnega prevelika, je kipec vse življenje obdržal v svojem ateljeju. Njegovi potomci pa so po umetnikovi smrti dali uliti osemindvajset bronastih reprodukcij, ki jih najdemo po vsem svetu.

P. J.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Pariz ob koncu 19. stoletja razkriva blišč in bedo tedanjega časa: razkošne opere in galerije na eni strani ter zatohle pralnice in umazane beznice na drugi. Zgodba, navdihnjena po resničnih dogodkih, v središče postavlja 14-letno Marie, ki je Edgarju Degasu pozirala za kipec Male plesalke. Skupaj z zapito materjo in sestrama se komaj prebija skozi življenje. Najstarejša Antoinette, ki nastopa v gledališki uprizoritvi Zolajeve Beznice, skuša kar najbolje poskrbeti za mlajši sestri, zato ju vpiše v baletni uk v pariško opero. Pot do mesta baletke pa je trnova in s sabo prinaša takšne ali drugačne želje premožnih abonentov. Bo trem mladim ženskam v času, ko na veljavi vse bolj pridobivajo deterministične teorije, uspelo zaživeti drugače?

Kristina Sluga; Bukla 95-96

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Pretresljiv roman ni le literarizirana kronika avtorjeve družinske zgodovine, ampak tudi zgodovine Rusije, ki je usodno vplivala na življenje treh generacij. Dogajanje se začne na pragu druge svetovne vojne, ko pisateljev ded (visok politični funkcionar) čez noč postane sovražnik ljudstva in s tem žrtev Stalinove paranoične čistke, ki ne prizanese niti njegovi družini – žena pristane v taborišču, hčerki pa v sirotišnici. Mlajša od njiju, avtorjeva mati Ljudmila se v času hladne vojne zaljubi v tujca, Angleža Mervyna Matthewsa, njuna ljubezen pa, zaradi očetovega nesodelovanja s KGB-jem, ostane neuslišana dolgih 6 let. Nazadnje se v Rusiji v času padca komunizma in vzpona nebrzdanega kapitalizma ter vojne s Čečenijo v vlogi vojnega dopisnika znajde tudi avtor. Ta se v Moskvo odpravi zato, da bi »pobegnil« pred starši, hkrati pa ju ravno tu spet najde.

Kristina Sluga; Bukla 94

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Pripovedi o otrocih, ki doživljajo hude preizkušnje – od zapuščenosti in smrti staršev, naravnih nesreč, nasilja in nemoči do nesoglasij v družinah in šoli, a se vse iztečejo v ravnovesju in optimizmu ter novih začetkih. Zgodbe prežema sočutje, ki ga pisatelji polagajo v nas bralce. Knjiga (fikcije in hkrati fakcije – npr. tragedija s plinom, cunami …) nas napeljuje, da bi sočutje (za)živeli v realnosti. Besede (v leposlovju in zgodbah) zdravijo. Dotikajo se nas v našem bistvu (srcu) in nam dajejo možnost, da prek zgodb drugih ljudi odpremo svoje srce. Da zadihamo v lepoti, katarzi in spoštovanju vseh, ki so z nami na istem čolnu življenja. To JE terapija v zelo širokem (človeškem) pomenu, kajti ta svet potrebuje pogovor, stisk roke in sprejetje v sočutju ob knjigi, ki je pripomoček pri vpogledu vase. Mi vsi potrebujemo tovrstno terapijo v sodobni družbi. Literatura je lahko obliž, sočutna rama ali pa svetilnik v nevihti, ki nam pokaže in osvetli pot. Da bi (nekoč) postali tudi mi svetilniki drugim.

Sabina Burkeljca; Bukla 94

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Tigrova preproga je letos osvojila priznanje Zlata hruška, eno najvišjih slovenskih nagrad za otroško in mladinsko literaturo!

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Avtor je napisal roman po zgodbi svoje matere, da bi razumel življenje staršev, njuno usodo in samega sebe. Roman je bil preveden v več kot dvajset jezikov in prejel tudi Orwellovo nagrado za politično pisanje. Ker gre za resnične­ dogodke, je knjiga nekakšna kronika­ avtorjeve družinske zgodovine, ki pa presega meje doma in intime njegovih članov in predstavlja tudi zgodovino Rusije. Pisateljev ded postane žrtev Stalinove čistke, njegova žena pristane v taborišču, hčerki pa v sirotišnici. Mlajša od njiju (pisateljeva mati) se v času hladne vojne zaljubi v tujca, Angleža Mervyna Matthewsa, njuna ljubezen pa ostane leta neuslišana.­ Po padcu komunizma se na ozemlju družinske zgodovine v vlogi vojnega dopisnika znajde tudi avtor. Le malo knjig toliko pove o Rusiji nekoč in danes, so zapisali v Economistu.

T. J.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Zbirka zgodb je nastala v okviru biblioterapevtskega projekta, ki verjame v pomirjujočo zmožnost besede in zdravilno moč zgodb (zdravljenje z branjem), na pobudo pisateljice dr. Ire Saxen, članice AWIC, indijske sekcije mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY, ki spodbuja razvoj mladinske književnosti v posameznih državah, organizira strokovna srečanja, spodbuja znanstveno raziskovanje in dostopnost kakovostne mladinske literature. V AWIC, indijskem združenju mladinskih pisateljev in pisateljic, pretežno vsi pišejo dvojezično, hindijsko in angleško. Sedemnajst mladih literatov (in avstralski gost) je prispevalo svojo zgodbo v zbirko Svetilnik, vse pa govorijo o realnih problemih, s katerimi se soočajo otroci (izgube, smrt, zapuščenost, očetov samomor, naravne nesreče, posvojenost, invalidnost, vojne, verska nasprotja, krušni starši, žalovanje po smrti staršev, ločitev, okuženost s hudo boleznijo), govorijo o najhujših trenutkih življenja in pokažejo, kako jih preživeti, zaceliti rane in zaživeti znova. Iz stisk otroke rešijo ustvarjalnost in odrasli, ki pomagajo trpečim otrokom. In kar je najbolj ključno: vse zgodbe kažejo na moč topline in sočutja, na pomembnost imeti rad sebe in druge, kajti – kot so zapisali v spremni besedi – če zasejemo to seme v mlade bralce, če jim damo v roke zgodbe, ki spodbujajo sočutje, je to zdravilno za vso družbo, saj je obstoj zdrave družbe odvisen od tega, koliko zdravih ljudi živi v njej in koliko sočutja ima.

M. M.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

V drugi knjigi iz trilogije Delirium se Lena znajde sama na drugi strani strogo varovanega zidu, v Divjini. Tu živijo ljudje, ki so pobegnili pred represijo »lepega« sveta, v katerem vsem že kot najstnikom izbrišejo zmožnost čustvovanja. Alex, njena velika ljubezen, je bil med begom ubit. Ranjeno Leno na robu življenja najdejo uporniki in jo odpeljejo v svoja podzemna skrivališče. Lena je nad življenjem v Divjini osupla. Tu je vse drugače, vse je v ruševinah, vse je nevarno, ljudje, ki živijo težko, pa so ogrobeli, zlakotnjeni, hudo premraženi, nenehno preganjani … Ali ima življenje na robu nevarnosti in v pomanjkanju brez Alexa sploh še smisel? So odnosi med »nezdravljenimi« uporniki vredni kaj več kot tisti v starem svetu?
Roman je zasnovan kot preplet dogajanja »prej«, prvega časa po Leninem prebegu v Divjino, in »sedaj«, ko spet živi v starem svetu, a se skriva pod tujo identiteto, saj ima za nalogo opazovati Juliana, fanta, ki še ni bil operiran. Na točki, ko se časovni spirali stakneta, napeta, boleče lepa zgodba Lauren Oliver, ki je izšla pri založbi Zala, dobi povsem novo dimenzijo. Nenadoma se prelevi iz kritike družbe, v katero je bila Lena rojena, v kritiko družbe, v katero je pobegnila, oboje pa drži ogledalo družbi, v kateri živi bralec.
– Maja Črepinšek

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Romana Slučaji usode torej ne gre brati le v smeri ženskosvetniške in dekliškovzgojne povesti, po zgledu jurčičevskega ljubezenskega romana ali nemškega ženskega ljubezenskega romana, kakršne je svojčas pisala Eugenie Marlitt, temveč predvsem v smeri boja za razredni napredek. Malvina se povzpne od skrajnega družbenega dna do skrajnega vrha, pri čemer je pomenljivo, da avtorica ne kritizira tovrstnih hierarhičnih struktur, ki so bile v 19. stoletju še kako prisotne.
Pajkova se ne obrega ob način meščanskega in aristokratskega življenja, njen glavni očitek je le brezdelje in zdolgočasenost nekaterih njegovih pripadnikov, bolj ji gre za to, da bi se njena junakinja uveljavila in našla svoje mesto v njem. Ker si želi, da bi bilo to opravljeno na dostojanstven način in ne prek spletkarjenja, ji nadene moralističen kič, za katerega slutimo, kako zelo se je moral upirati sodobnikom, ki so prisegali na naturalizem, in naslednikom Pajkove, pripadnikom moderne.

– Gabriela Babnik

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Roman je obšel večino dežel po svetu, navdušil bralke in bralce ter sprožil številne burne razprave o vrednotah in vzgoji. To zabavno in izzivalno delo pripoveduje o avtoričini nepopustljivi vzgoji svojih hčera. Uvodoma pravi, “da je nameravala napisati zgodbo o tem, kako kitajski starši vzgajajo otroke kot zahodnjaki, nastala pa je zgodba o grenkem nesoglasju med kulturama, o minljivem okušanju slave in o tem, kako me je premagala trinajstletnica.”

Ameriška pravnica in pisateljica kitajskih korenin Amy Chua trdi, da poskušajo zahodnjaški starši spoštovati otrokovo individualnost tudi pri vzgoji, medtem ko kitajski verjamejo, da bodo najbolje pripravili otroke za prihodnost, če jih bodo oborožili s spretnostmi, z močnimi delovnimi navadami in s samozavestjo. Pisateljica opisuje svojo odločitev, da bo hčerki Sophio in Lulu vzgojila na kitajski način. Bojna pesem mame tigrice je v bistvu dnevniški zapis vzgoje, uspehov in neuspehov, ki se lahko potrdijo šele v kasnejših obdobjih, ali pa v celoti ovržejo kot napake ali neuspehi.
– Z. M.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Vse se je začelo neopazno. Pri enajstletni Juliji je tisto noč prespala najboljša prijateljica. Zbudili sta se v lepo jutro in nihče ni slutil, da se je zgodila sprememba. Zemlja se je začela vrteti počasneje. Življenje se je ustavilo in vsi so bili prikovani na televizijske sprejemnike, željni novic. Bilo je oktobra, zdelo pa se je kot julija. Zrak je bil poleten in svetlo je bilo še po sedmi.­ Človeška vrsta je spoznala, da jo skrbijo napačne stvari. Ozonska luknja, prašičja gripa in taljenje ledu. Prave katastrofe pa so drugačne, nepričakovane in nepredstavljive. Fikcijska pripoved o usodi našega planeta je predstavljena skozi oči najstnice, ki se sooča s težavnimi šolskimi leti, odnosi s starši in prvo ljubeznijo. Zgodba o odraščanju v času prilagajanja je pisateljičin prvenec, ki je takoj vzbudil veliko pozornosti med vsemi pomembnejšimi založniki. P. J.

 

O ilustratorki / ilustratorju:

Recenzije iz Bukle:

(kliknite za povečavo)

Seznam recenzij:

Izbor, MUŠNICA 2018/19
Pristani sočutja sredi nevihtnih valov – Benji Davies: Babica in ptica, Kit v nevihti
Orbis pictus (Spletna platforma o slikanicah): Medved, ki ga prej še bilo, in Čarobni gozd
Roddy Doyle, avtor romana Super! v Ljubljani
O Roddyju Doylu, Osmi dan, 29. november 2018
Kako “razmišlja pisatelj, gost Založbe Zala in irskega veleposlaništva v Sloveniji”?
Roddy Doyle, irski pisec, gost Založbe Zala in Veleposlaništva Irske v Sloveniji
Roddy Doyle, naš gost v Sloveniji med 21. 11. in 24. 11. 2018
Roddy Doyle, vsestranski ustvarjalec, tudi avtor romana Super, se je odzval vabilu Založbe Zala
“Majhno težavo imam,” je rekel medved (Knjižnica Domžale)
Barjanski otrok
“Zimska zgodba, ki ogreje srce”: Mali črni kuža
Noč za navihane
Pismo za kralja, Pil, Katja Strgar
Obisk na obisku, Antje Damm v Sloveniji, obisk v sodelovanju slovenske sekcije IBBY-ja in Založbe Zala
Iz poletne Bukle, za jesenske večere, Ida Mlakar Črnič
Slovenski knjižni sejem, 22.-26. november 2017
Jackie Kay: Rdeča prašna cesta. Prevedla Mateja Petan
NajPoletavci o Uganki Londonskega očesa
O Rdeči prašni cesti v KL, Delo, julij, Valentina Plahuta Simčič
Matej Bogataj o romanu Cesta utehe v Mladini, 14. julija 2017
Pogled nazaj: Noč knjige – Stalaktiti zvena ljubezni na tipalkah metuljev
Pogled nazaj: Dobre knjige za vse generacije so redke. Za mlade tudi.
Virginija Volk v Lutkovnem gledališču Ljubljana
Vabljeni na letošnjo Noč knjige
Klepet o romanu Pismo za kralja, nizozemske avtorice Tonke Dragt
Recenzija romana Petnajst psov v Mladini
“Super junaki in super knjige”
“Super junaki in super knjige”
Zalina pravljica in delavnica: Goljata čakam
Zalina pravljica in delavnica: Goljata čakam
Zalina pravljica in delavnica: Goljata čakam
Zalina pravljica in delavnica: Bi se skrivali s slonom?
Zalina pravljica in delavnica: Bi se skrivali s slonom?
Zalina pravljica in delavnica: Bi se skrivali s slonom?
Irski večer glasbe in literature na Filozofski fakulteti
“S knjigo po svetu: Irska” v Konzorciju s Tino Mahkota in Ethanom Grantom
Mlada fabula na Vodnikovi domačiji: Sploščeni zajec
Recenzije v Mojem malčku
Spletni portal Delo o Zalini sejemski Debatni kavarni “Dobre knjige za vse generacije so redke”
Gospa Marija v Bukli
Vsi tukaj, vsi skupaj in Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev – recenziji v Bukli
Bukla in Kako sem po nesreči napisala knjigo
Naše slikanice v Delu
Intervju z našo avtorico, Isabelle Wéry, v Delu
Barjanski otrok prejel priznanje ZLATA HRUŠKA
Moj malček o romanu Čisti krik
Moj malček o slikanicah Obisk in Popolni izum
Bukla o medgeneracijski književnosti in slikanici Violinist
Tudi Najemnik je knjiga tedna
Knjiga tedna v Delu: Preden zgorim
Gorenjski glas o Zali
Mladina: Preden zgorim
Z belim za mizo, z rjavim v posteljo
Štajerski tednik: kaj pa je tebe treba bilo
Ventilator besed o slikanici Zamenjam bratca
Preden zgorim v Bukli
Mladina o romanu Najemnik
Sramota gospe Robinson v Sobotni prilogi
Štiri zlate hruške v letu 2014
Barjanski otrok v Jani in Mojem malčku
Sramota gospe Robinson v Jani
Recenzija Na plesu z Jane Austen iz Bukle
Recenziji Pošastna hiša iz Bukle in Mojega malčka
Jane Austen v Mojem malčku
Delo o Sramoti gospe Robinson – O moralno dvolični družbi
Sramota gospe Robinson v Bukli
Jutranji zbor in Pošastna hiša v Mojem malčku
Mala plesalka v Delu
Bukla o Mali plesalki
Bukla o Stalinovih otrocih
Bukla o Svetilniku v nevihti
Zlata hruška za Tigrovo preprogo
Delo o Stalinovih otrocih
Delo o Svetilniku v nevihti
Pandemonium v Mojem malčku
Delo o Slučajih usode
Bojna pesem mame tigrice v Delu
Čas čudežev v Delu
Slučaji usode, Nabriti fantje, Kradljiva Phoenix in Punce gremo v svet v Bukli

Podobni izdelki

• 

  Mihove razglednice

  €19.95
• 

  Popolni izum

  €21.99
• 

  

  Na Hitrem hribu

  €19.95