»Neskončno se bova zabavala,« reče babica. »Ne, sploh se ne bova,« je odgovoril Jani. »Tukaj ni kaj početi.«
Ko je očka Janija pripeljal k babici, mu to sploh ni bilo všeč. Dolgčas, sam ljubi dolgčas, ker babica stanuje na deželi in je nora na naravo, Janija pa zanima vesolje. To je zanimivo, drugega nič! Veliko raje bi ostal doma v svoji sobi med svojimi vesoljskimi igračami. Ampak babica je modra. Janiju predlaga, da kar takoj pobegneta, če ga starši puščajo na dolgočasnem kraju. Na hitro spravi nekaj reči v nahrbtnik in se z vnukom poda v neznano. In tako se prične čudovita dogodivščina, ko se ne zgodi nič posebnega – ali pa vse, kar si lahko zaželi otroško srce. Ker babica ve, kako začarati vsakdanje trenutke. Janijeve oči, ki so na začetnih ilustracijah jezno stisnjene, postajajo iz strani na stran vedno širše razprte, dobrovoljne, navdušene. Ker ugotovi, da je vesolje, ki ga je pričakoval v samoti svoje sobe, v resnici čisto blizu, zunaj v naravi, in da si ni mogoče predstavljati bolj vesoljskega vesoljca, kot je njegova babi. Slikanica otroke vabi v odkrivanje narave, odraslim pa ponuja odlične namige za skupno preživljanje časa tako, da bogati otrok in odrasli. Na imenitnih ilustracijah mrgoli podrobnosti, majhnih in večjih živali, drobnih zabavnih dogodkov. In psst – če si boste ilustracije zelo podrobno ogledali, boste odkrili, kako daleč sta ubežnika zbežala, preden je dolgčas premagalo navdušenje. Priporočam! Petrus Dahlin, Marcus Gunnar Petterson.
(Moj malček, mag. Maja Črepinšek, http://www.mojmalcek.si/clanki_in_nasveti/druzina/389/)